To je naša zgodba.

To je naša zgodba.

Se je začela s korono? Ne. (smeh)

Zvočni zid je prebila pred približno 2 letoma. Vrnili smo se domov iz trgovskega centra po večjem nakupu, tistem, ko otroci kar naenkrat vse prerastejo, ti pa ne veš ali bi kupil vse naenkrat, v eni trgovini ali bi šel še pogledat kam drugam…. vmes seveda še kričanje in jok pri vsaki drugi polici z igračami, tako da ko prideš domov se sprašuješ zakaj nisi šel sam in da si zagotovo kupil preveč.

Polni vtisov ter utrujeni sedemo za mizo k večerji. Vprašanje pa: “Mami, ati, kdaj pa gremo zopet v trgovino?”  Utrujena od vseh podvigov, čutiva kako se nama nabira para v ušesih. Trudiva se ostati mirna in vprašava: “Zakaj pa?” “Ja, da bomo kupili še več igrač in kiklic.” Ja, priznava, lonec ni zdržal pritiska. Uspela sva le, da nisva uporabila tiste, najbolj nerazumljive, primerjave – “veš, ko sem bil jaz majhen…”.

Ponoči nisva najbolje spala. Spraševala sva se, kaj za vraga delava narobe in ali so to vrednote, ki jih spodbujava v naši družini in pri sebi? Opazila sva, da se to neko “nezadovoljstvo”, ne pojavi samo pri materialih stvareh, ampak tudi na drugih področjih in ne samo pri otrocih, ampak tudi pri nama.

Proti jutru je slika postajala bolj jasna, nič ne delava narobe. Samo nekaj manjka! Nekaj ne počneva. Kaj pa lahko počneva?

Analitični um se je seveda zadeve lotil precej znanstveno in raziskovalno, o tem morda v prihodnje, a izkupiček je bil, da je potrebna redna praksa ter da ima največji potencial hvaležnost.

Kaj je hvaležnost? Precej več, kot sva mislila 2 leti nazaj.

 Začnimo in končajmo naš dan s hvaležnostjo. To življenje je čudovito, čeprav polno izzivov.

Pa lep dan! 

Ekipa Kozarčka hvaležnosti

Deli:

Facebook
Twitter
LinkedIn
WhatsApp

Srečaj se z nami v živo

Želiš biti na tekočem? Prijavi se na naše novičke.

.