Smo že četrti teden v karanteni. Zaradi korone? Ha, v bistvu ne.
Karantena je enostavno osamitev zaradi suma okuženosti in na tem svetu obstaja kar dosti nalezljivih bolezni. Pri nas trenutno gostujejo norice. Norice, voden koze, kakorkoli jim že pravite.
Cel dan poslušava – srbi, srbi, srbi in odgovarjava – ne praskaj, ne praskaj, NE praskaj.
Celo noč pa jok na jok in nosiva in eden mrmra, drugi poje “Medvedek ni bolan, medvedek je zaspan…”.
In potem. Izpuščaji so se zaradi praskanja vneli. Trije so se kar zlili v celoto in iz njih teče gosta tekočina, neprimerne barve. Oko zateka in okoli njega je koža vijolična. Mala bučka neutolažljivo joče. Vožnja po avtocesti (ja, medobčinska) jo vsaj malo umiri, da vsaj za malo zaspi.
Ocena je, da je v Evropi prekuženih 90 % prebivalcev in a da v večini primerov potekajo norice brez zapletov. No, pri nas se je zapletlo. Zdravnica takoj prepozna vnetje in predpiše antibiotik. A veste, da, sicer bolj pri odraslih, a na sto tisoč primerov noric v Sloveniji zabeležijo tudi dva smrtna primera. Groza.
Zvečer sediva, z malo bučko, na rokah v počivalniku. Njen ranjen obraz, poln izpuščajev, krast in vnetja, jokajoče oči, ki se še komaj odprejo. Neprespana in izmučena se sprašujeva, zakaj za vraga sva pa danes hvaležna?
Tudi midva si želiva, da se vse skupaj samo konča. Zakaj nalezljive bolezni sploh obstajajo?
Ko mala bučka tako počasi zaspi si želiva, da bi ta antibiotik do zjutraj že prijel.
V trenutku jeze in obupa, začutiva globoko hvaležnost, da mala bučka JE. Samo da je na tem svetu in obstaja, samo to je dovolj.
Eckhart Tolle pravi, resnično tvoj je samo ZDAJ. Včeraj je že davno mimo. In tudi če načrtuješ jutri, šele takrat, ko bo jutri zdaj, ga boš doživel, in bo resnično tvoj. Torej vse kar imaš je ZDAJ. Ne glede na to kakšen je.
Kamenček #1: Če čutimo hvaležnost v danem trenutku, v ZDAJ, najdemo v vsakem trenutku semena iz katerih bomo rastli tudi v prihodnje.
Za katere 3 stvari si pa ti hvaležen/hvaležna danes?
Ekipa Kozarčka hvaležnosti