Da bi lahko bolje razumeli, je nujno da razumemo dinamiko med avtentičnostjo in navezanostjo.
Navezanost, kot jo opisuje Gordon Neufeld je želja po bližini drugim. In to fizični in čustveni bližini. Njen osnovni namen je, da skrbimo za druge ali drugi skrbijo za nas. Za vse sesalce je ključna za življenje. Še posebej pri človeku – brez zanesljivega odraslega, ki skrbi za nas ali brez impulza da smo blizu svojih skrbnikov, ne bi preživeli. Na ta svet pridemo s pričakovanjem po navezanosti, enako kot pljuča pričakujejo kisik.
Ker je to za človeka tako močna sila, ki nam omogoča preživetje, pogosto vidimo kako ta želja po navezanosti preglasi racionalnost, objektivno odločanje ter zavestno voljo. Zveni znano?
Za dojenčka je navezanost nujna,. V pradavnini dojenček zagotovo ne bi preživel brez staršev, pa tudi sedaj potrebuje nujno odrasle. Kar smo se naučili in razvili v naših zgodnjih navezanostih kot dojenčki, pa nosimo sabo tudi v odrasli dobi. Vpliva na našo družino, partnerje, sodelavce, prijatelje, sošolce. In poleg tega je zelo povezana tudi z našim zadovoljstvom.
Naša druga temeljna potreba je avtentičnost. Gabor Mate jo definira kot značilnost, da smo resnični mi in sposobnost, da lahko oblikujemo svoje življenje iz globokega zavedanja samega sebe. Avtentičnost ni neka modna muha, je, kot navezanost, naša globoka temeljna potreba za preživetje. Npr. avtentičnost je, da poznamo svoje občutke v črevesju, t.i. »gut feeeling«. Zdrava avtentičnost ne izključuje skrbi in pomoči drugim, vendar tega ne počnemo zaradi zunanjih pričakovanj, pač pa kot resnični gospodarji našega lastnega življenja.
Kaj pa se zgodi kadar je naša navezanost ogrožena zaradi naše avtentičnosti?
Poznamo bolj »težke primere«, kot na primer zasvojenost staršev, duševne bolezni, družinsko nasilje, revščina, konflikti, nesrečnost. Vendar se enak konflikt med navezanostjo in avtentičnostjo pojavi tudi, če nismo videni in sprejeti takšni kot smo.
Otroci pogosto dobijo sporočilo, da del njih ni sprejet – pridni otroci ne kričijo, jeznih otrok nima nihče rad, bodi priden, ne jokaj, bodi močen… in otrok prejme sporočilo – ljubljen sem le, ko mi gredo stvari dobro. To otroka vodi v perfekcionizem.
Za otroka je potreba po navezanosti za preživetje pomembnejša kot avtentičnost. Kot odziv zato otrok lahko razvije vzorce obnašanja. Nekaj kar otroku v otroštvu pomaga, ostane z njim kot vzorec v odrasli dobi. Sicer možno, da s tem doseže neke svoje cilje, vendar ni nikoli zares zadovoljen, saj z njimi ne dobi tistega, kar resnično išče.
Vprašaj se katere vzorce, si razvil-a kot otrok, zato, da si obdržala navezanost?
Katere vzorce prenašaš naprej na svoje otroke?
V naši notranjosti se dogaja več dinamik, vendar je dinamika med navezanostjo in avtentičnostjo ena izmed ključnih, da lahko sami sebe spoznamo. O tem Gabor Mate veliko govori, mamice, ki prihajajo k meni na pogovore, pa velikokrat znotraj sebe opazijo dualnost, dva pola, ki se nikakor ne moreta dogovoriti, ker sta tako nasprotna. Ko v pogovorih damo prostor obema šele lahko opazimo napetost, vzorec, ki ga ponavljamo.
Takrat se tudi lahko premaknemo naprej od starševske krivde, sramu, samo-obtoževanja, samo-kritičnosti v radovednost, sočutje in iskanje novih odzivov, korakov.
Topel objem,
Doris