Si se že kdaj zalotil-a, da uporabljaš enake besede in stavke, kot tvoji starši? Vsi jih.
Večina naših vedenj prihaja iz naše podzavesti. In v naši podzavesti so shranjene tudi naše in podedovane travme. Ker travma ni tisto kar se je zgodilo tebi, ampak kar se je zgodilo znotraj tebe. Kot pri prometni nesreči, je nesreča tisto, kar se je zgodilo, vendar je poškodba tisto kar se občuti.
Če pogledamo prejšnjo anketo v tej skupini se vsi strinjamo, da so travma veliki dogodki, ki se nebi smeli zgoditi ter pomanjkanje čustvene podpore v otroštvu. Presenetilo vas verjetno bo, da je travma tudi sovrstniško ustrahovanje, grobi (čeprav dobronamerni) komentarji staršev ter to, da otrok ni viden, slišan in sprejet.
Kar nam preprečuje, da bi travmo sprejeli, je občutek lastne krivde, samo-obtoževanje, sram in pogosto tudi nemoč. V današnji družbi je na pleča staršev res dana velika teža odgovornosti, manj pa je zavedanja, da otroka oblikuje cela družba.
Pa če se vrnem nazaj – s podedovanimi vzorci nadaljujemo, dokler se zavestno ne odločimo, da stopimo iz tega kroga. Takrat se krog konča.
Kako je možno, da se konča? Dokler vidimo travmo kot zunanji dogodek smo nemočni. Ko vidimo, da je travma tisto kar se zgodi znotraj nas – prepričanja, vzorci, čustva – na to pa lahko vplivamo.
Kako stopiti iz tega kroga in preprečiti, da zunanji dogodki postanejo travme? Tako, da vidimo kaj otrok potrebuje in mu to tudi nudimo.
Da bi zmogli videti, slišati in ponuditi otroku to kar potrebuje, moramo najprej spoznati sebe.
Katere veščine že poznaš za stopiti iz začaranega kroga?
Topel objem,
Doris