Moja beseda leta – šest mesecev pozneje: Ali ti še živiš svojo?

Jasnosti ne najdemo

v treznem razmišljanju

temveč v izkušnji miru.

Avtor – Buda

Si si za letošnje leto postavila kakšen cilj? A je cilj sploh še pomemben ali se izgubi v kupici političnih novic, podnebnih katastrof, družinskih težav in osebnih zablod? 

Cilj za postavo, zdravje, znanje, veščino ali odnose? Imaš sistem, ki ti pomaga, da lahko svoje cilje čez leto usmerjaš tako, da jih v čim večji meri dosežeš? Ne glede na to, kaj se dogaja v tvoji okolici? Morda ti moje opazovanje, kaj se dogaja z mojo besedo leta, pri tem pomaga. Še imaš čas za vse svoje cilje. Do konca leta je še 113 dni!

Ena sama beseda lahko zajame nekaj, po čemer hrepenimo, nekaj, kar želimo raziskati, ali lastnost, ki jo želimo globlje vnesti v svoje življenje. Na začetku leta se lahko izbira besede, ki nas bo usmerjala, zdi vznemirljiva.

Toda kaj se zgodi, ko je januar že daleč za nami?

Se svoje besede še vedno spomnimo?
Smo še vedno povezani z namenom, ki stoji za njo?
In morda najpomembneje – ali je dejansko postala del našega načina življenja?

V najinem zadnjem pogovoru Stress Less, Joy More sva se Paula in jaz sredi leta 2026 vrnili k najinima besedama leta. Paula je izbrala zavedanje. Jaz sem izbrala jasnost.

Ko sva pogledali, kaj se je zgodilo v prvi polovici leta, je postalo nekaj zelo jasno:

Beseda leta ni nekaj, kar dosežemo. Je nekaj, kar vadimo.

Postane leča, skozi katero začnemo drugače gledati nase, na svoje izbire in na svoje življenje.

Ko jasnost pomeni ustvarjanje prostora

Zame se je jasnost začela s tem, kar s Paulo v šali imenujeva »razhrčkavanje«.

Imamo namreč hrčka in opazovanje, kako si napolni usta z vsem, kar lahko odnese, je postalo presenetljivo natančna podoba tega, kako je videti, ko si naložim preveč.

• Preveč stvari.
• Preveč idej.
• Preveč projektov.
• Preveč obveznosti.
• Preveč skrbi za druge.
• Preveč čustev.

V začetku leta je bilo moje »razhrčkavanje« fizično. Začela sem čistiti prostor okoli sebe in bolj premišljeno izbirati, kaj si želim v svojem neposrednem okolju. No, to pravzaprav počnem če pet let, saj sem se rodila v družino hrčkov. So pa faze opažanja letos tekle veliko hitreje. Kmalu je moje celotno zavedanje jasnosti pozornost usmerilo v moje delo in projekte.

In nato sem pristala tam, kjer je včasih najtežje – v svojem telesu. Globoko globoko v pomanjkanju.

Začela sem namreč opažati, kako zelo se je moj živčni sistem navadil na veliko.

Tudi kadar je nečesa preveč, se nam namreč lahko še vedno zdi domače. In domače se lahko zdi varnejše od neznanega.

Zato ustvarjanje prostora, metanje stvari stran, opuščanje nezdravih navad ni vedno takoj prijetno.

Manj dražljajev lahko povzroči nenavaden, nov in neudoben občutek preprosto zato, ker se je naš sistem navadil na »več«. Več stimulacije naših petih čutov, več pazljivosti, več natančnosti, več občutljivosti, več anksioznosti.

Jasnost mi je pomagala opaziti razliko med tem, kar mi je znano, in tem, kar je zame v tem trenutku dejansko koristno. In prav v takšnih trenutkih, se odpre prava svoboda – možnost izbire.

• Kaj se odločim obdržati v svojem življenju?
• Čemu se odločim odpovedati?
• Kaj si zasluži mojo energijo?
• In kaj ne?

To so lahko drobne odločitve, ko v rokah držim risbe svojih otrok, poližem žlico preden pospravim jogurt ali pa večje, o tem kako razporejam svoj čas čez teden, kako se pogovarjam v konfliktih.

DVOM

V zadnjih nekaj letih sem privolila v številne projekte, ki so me iskreno navduševali. Zdeli so se mi smiselni in pristni. Po odhodu iz farmacevtske industrije sem imela občutek, da me je toliko stvari čakalo, da zdaj bom pa vse naenkrat nadoknadila. Nadoknadila vse kar sem želela z vami deliti ves ta čas, nadoknadila ves zamujan čas z mojima hčerkama in nadoknadila ves čas odrekanja svojega prostega časa v času izobraževanj. Zato je bil to čas, pristnih »da-jev«, ki pa so se tudi »nahrčkali« in zdaj čakali, kaj bo z njimi.

In prav zato je bilo reči« ne« še težje.

Ko imaš rad veliko stvari, kako izbereš?

Del leta sem svojo negotovost razumela kot dvom. Čez moje misli so letela vprašanja, ki so bila kot na hrčkovem kolesu, premlevanja in neskončnega premišljevanja:

• Sem se odločila prav?
• Sem rekla da iz pravih razlogov?
• Sem rekla ne prehitro?
• Bi morala izbrati drugače?

Poznaš to »overthinkanje«? Prekomerno razmišljanje, ki te izčrpava, krade spanec in seveda, slej kot prej vodi v izčrpanost ali pa celo izgorelost.

Ampak a veš, da to NI bil dvom? Sredi leta se mi je perspektiva obrnila –

Morda nikoli nisem dvomila vase. Morda sem se le učila zaupati vase.

Stavek »ker sem jaz tako rekel/rekla« je bil v naših časih tako pogost, da je verjetno nevidno vtetoviran v našo kožo. Posledica tega pa je, da se nikoli v resnici nisem naučila, kako zaupati lastnim odločitvam. Tudi, ko sem se nekaj odločila sem lahko še mesece premlevala ali sem se odločila prav.

Nato je letos vsaka odločitev postala priložnost za vajo in sproščanje še enega sloja čebule čustev.

Učenje, kako ostati prisotna ob veselju, ki ga prinese prava odločitev. Učenje, kako ostati prisotna ob razočaranju, ko spustiš nekaj, kar je srčno tvoje. Gradnja zaupanja, da je več manj. Učenje, kako jasnost poglobi stik sam sabo in krepi občutek notranje varnosti.

Jasnost ne pomeni, da vedno natančno vem, kaj storiti.

Pomeni, da sem vse bolj pripravljena izbrati – in nato biti s tem, kar sledi.

To želim tudi tebi, da bodo tako tvoji cilji, želje in potrebe postali enakovredni kot od drugih, znotraj tebe pa tudi na 1. mestu, kajti samo ti si – ti. 🧡

Želiš izvedeti kaj je ugotovila Paula o besedi »zavedanje«? Poslano je bilo v mojih novičkah, če ga nisi dobila – pošlji mi sporočilo in ti pošljem nadaljevanje.

S hvaležnostjo,

Doris