»Nič nam ni manjkalo.«  Kolikokrat smo že slišali ta stavek?

Morda od svojih staršev. Od starih staršev. Morda smo ga izrekli sami.

Ko govorimo o življenju v Jugoslaviji, se pogosto pojavijo podobni spomini:

»Imeli smo manj, pa smo bili zadovoljni.«
»Otroci smo bili ves čas zunaj.«
»Vsi smo se poznali.«
»Šli smo na morje.«
»Ni bilo toliko stresa.«
»Ljudje so si pomagali.«
»Nič nam ni manjkalo.«

Zanimivo je, da so prav takšne izjave zabeležili tudi raziskovalci, ki so preučevali spomine ljudi na jugoslovanska osemdeseta. Med najpogostejšimi izrazi se pojavlja prav »nič nam ni manjkalo«, skupaj s spomini na več druženja v živo, več medsebojne solidarnosti, manjšo dosegljivost in počasnejši vsakdan. Hkrati raziskovalci opozarjajo, da nostalgija ni nujno natančna slika preteklosti. Pogosto je tudi način, kako današnji človek izraža tisto, kar mu v sedanjosti manjka.

In prav tukaj se zame začne zanimiv del zgodbe.

Kaj če »nič nam ni manjkalo« ni zgodba o Jugoslaviji?

Kaj če je to pravzaprav zgodba o človeških potrebah?

Morda ne pogrešamo nujno Jugoslavije.

• Morda pogrešamo občutek, ki smo ga takrat doživljali.
• Občutek, da nekam pripadamo.
• Da imamo čas.
• Da ni treba biti ves čas dosegljiv.
• Da se otroci lahko igrajo brez nadzora.
• Da se ljudje ustavijo pred hišo in poklepetajo.
• Da življenje ni samo seznam nalog.
• Da ni treba ves čas dokazovati, kdo smo, koliko smo dosegli in koliko imamo.

In morda je prav zato stavek »nič nam ni manjkalo« tako močan.

Ker ne govori samo o materialnem.

Govori o občutku dovolj.

---

Pa vendar – preteklost ni bila idealna

To je pomembno.

Jugoslavija ni bila čas brez težav. V osemdesetih letih so jo zaznamovali gospodarska kriza, stavke, inflacijski pritiski, politična nasprotja in vse močnejši konflikti med republikami. Slovenija je bila sicer gospodarsko najrazvitejša republika, vendar tudi zanjo takratno obdobje ni bilo brez težav.

Zato ne želim ustvarjati zgodbe:

»Takrat je bilo vse dobro, danes pa je vse narobe.«

To bi bilo preveč preprosto.

Preteklost ima svoje rane.
Sedanjost ima svoje rane.

Razlika je morda v tem, da so izzivi drugačni.

Naši starši so se pogosto ukvarjali z vprašanji materialne varnosti, stanovanja, zaposlitve, preživetja in prihodnosti.

Danes imamo marsikaj, česar prejšnje generacije niso imele.

• Imamo več izbire.
• Več informacij.
• Več možnosti.
• Več udobja.
• Več povezljivosti.

Pa vendar se lahko počutimo bolj odrezane od sebe.

In tukaj se vprašanje spremeni:

Če nam danes nič materialnega ne manjka – zakaj se včasih vseeno počutimo, kot da nam nekaj manjka?

---

Morda nam ne manjka več stvari. Morda nam manjka stik.

To je vprašanje, ki me vedno znova pripelje do dela dr. Gaborja Matéja.

Maté govori o dveh temeljnih človeških potrebah: pripadnosti oziroma navezanosti (attachment) in avtentičnosti.

Kot otroci potrebujemo odnos. Potrebujemo nekoga, ki nas sprejema, vidi in skrbi za nas. Hkrati pa imamo potrebo po tem, da ostanemo povezani sami s sabo – s svojimi občutki, telesom, potrebami in notranjo resnico. Maté to imenuje avtentičnost. In tukaj nastane čudovit paradoks.

Otrok si želi biti to, kar je. Toda hkrati mora pripadati. Če začuti, da bo zaradi svoje jeze, žalosti, potreb, glasnosti, drugačnosti ali nestrinjanja izgubil povezanost z ljudmi, ki jih potrebuje za preživetje, se lahko nauči nekaj zelo razumljivega:

»Za pripadanje se moram malo odpovedati sebi.«

Ne zato, ker bi bil otrok šibek. Ne zato, ker bi starši nujno naredili kaj narobe. Ampak zato, ker je pripadanje za otroka življenjskega pomena. Maté opisuje prav to napetost med avtentičnostjo in navezanostjo kot eno od pomembnih poti, po kateri se lahko človek že zgodaj začne oddaljevati od svojih občutkov in potreb.

---

In mogoče smo se tega naučili že zelo zgodaj

• Morda smo se naučili biti pridni.
• Morda koristni.
• Morda prilagojeni.
• Morda smo se naučili, da ne kompliciramo.
• Da smo hvaležni.
• Da je lahko drugim še slabše.
• Da je treba potrpeti.
• Da se ne spodobi preveč zahtevati.
• Da se ne smemo jeziti.
• Da moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo.
• In vse to je lahko nekoč imelo svoj namen.
• Morda nam je pomagalo pripadati.
• Morda nam je pomagalo preživeti določene okoliščine.
• Morda je bilo to najboljše, kar smo takrat znali.

Toda vprašanje, ki si ga lahko kot odrasli postavimo danes, je:

Ali mi ta način življenja še vedno služi? So vzorci še podporni?

 

---

Hvaležnost ni isto kot odpoved sebi

To je zame ena najpomembnejših razlik.

Ko rečemo:

»Bodi hvaležen. Poglej, koliko imaš.« je v tem lahko veliko modrosti.  Toda če hvaležnost uporabimo zato, da utišamo svojo notranjo resnico, postane nekaj drugega. Če sem hvaležna za svojo družino, to ne pomeni, da moram v vsakem odnosu utišati svoje potrebe. Če sem hvaležna za svoje delo, ne pomeni, da moram ignorirati svojo izčrpanost. Če sem hvaležna za življenje, ne pomeni, da ne smem priznati, da si želim spremembe.

Hvaležnost ne pomeni, da moramo sprejeti vse.

Lahko smo hvaležni za to, kar je bilo, in hkrati priznamo, da je čas za nekaj novega. Lahko ljubimo svoje življenje in si želimo, da bi bilo drugače. Lahko cenimo preteklost, ne da bi se vanjo želeli vrniti.

In lahko rečemo:

»To mi je nekoč pomagalo. Danes pa potrebujem nekaj drugega.«

To je zame ena od oblik avtentičnosti.

---

Kaj če je »čiščenje hiše« tudi notranje?

Ko pospravljamo dom, običajno vprašamo:

• Ali to še potrebujem?
• Zakaj tega še vedno hranim?
• Ali mi to še služi?
• Ali je to moje ali sem to samo podedoval?

Podobna vprašanja si lahko zastavimo tudi znotraj sebe.

• Katera prepričanja nosim, ker sem se jih nekoč moral naučiti?
• Kateri način ugajanja mi je nekoč pomagal pripadati, danes pa me oddaljuje od mene?
• Kje še vedno govorim »nič mi ne manjka«, čeprav moje telo govori drugače?
• Kaj si v resnici želim?
• In predvsem – ali si dovolim to sploh priznati?

---

Morda je to prava oblika obilja

Morda resnično obilje ni v tem, da imamo vedno več.

Morda je obilje tudi sposobnost, da prepoznamo:

Kaj je dovolj.
Kaj je pomembno.
Kaj je moje.
Kaj lahko spustim.
In čemu želim nameniti svojo energijo.

Naši predniki so nam zapustili veliko modrosti.

Od njih se lahko učimo vztrajnosti.

Hvaležnosti.

Skupnosti.

Sposobnosti živeti z manj.

Toda ni nam treba podedovati tudi vsega, kar je njih omejevalo.

Tako kot se lahko zahvalimo za njihovo moč, lahko z nežnostjo pogledamo tudi njihove bolečine.

In potem naredimo nekaj zelo odraslega:

izberemo, kaj bomo nesli naprej.

---

Avtentičnost ni »delati po svoje«

Avtentičnost ni to, da vedno povemo vse, kar mislimo.

Ni to, da nikogar ne upoštevamo.

Ni to, da zapustimo vse odnose, ki nam niso všeč.

Avtentičnost je veliko bolj preprosta – in hkrati veliko zahtevnejša.

Je sposobnost, da ostanemo v stiku s sabo, medtem ko smo v stiku z drugimi.

Da lahko rečemo:

»To čutim.«
»To potrebujem.«
»Tega ne želim.«
»Tega si želim.«
»Ne vem še.«

In da ob tem ne izgubimo sebe.

Maté opozarja prav na to: kot otroci pogosto nimamo možnosti svobodno izbirati med pripadnostjo in avtentičnostjo. Kot odrasli pa imamo več možnosti, da ponovno vzpostavimo stik s tem, kar čutimo in potrebujemo.

---

Torej – ali nam je v Jugoslaviji res »nič ni manjkalo«?

Morda. Morda ne. Odvisno od tega, koga vprašamo, kje je živel, kdaj je živel in kaj je potreboval.

Toda danes me bolj zanima drugo vprašanje.

Kaj manjka nam?

Ne v trgovini. Ne na seznamu stvari, ki jih lahko kupimo. Ampak znotraj.

• Morda več časa.
• Morda globlji odnosi.
• Morda občutek pripadnosti.
• Morda več prostora za igro.
• Morda manj dokazovanja.

Morda pogum, da prvič po dolgem času vprašamo:

»Kaj pa jaz v resnici čutim?«

In potem še težje vprašanje:

»Če bi si dovolil/a živeti bolj avtentično – kaj bi bilo drugače?«

Morda se prava dediščina preteklosti ne skriva v tem, da se želimo vrniti nazaj.  Morda je v tem, da vzamemo dobro, razumemo težko in ustvarimo nekaj novega. Nekaj, kar združuje pripadanje in avtentičnost. Skupnost in svobodo. Hvaležnost in spremembo. Korenine in rast.

Ker morda prava svoboda ni v tem, da nam nič ne manjka. Morda je v tem, da vemo, kaj nam je zares pomembno.

In si dovolimo temu tudi slediti. 🌿

S hvaležnostjo,
Doris