Dr. Andrew Huberman, profesor iz univerze Stanford, ima na Youtubu čez 700.000 naročnikov, skoraj 900.000 sledilcev na Instagramu in pravi, da nas večina potrebuje prakse hvaležnosti.
Potrebujemo vložit delo, da se počutimo dobro in veselo. Poudari, da to ni neka alternativa ali mehko orodje, raziskave dokazujejo, da ima hvaležnost močne in dolgoročne učinke na naše mentalno in fizično zdravje.
Namen tega, kar zdajle bereš je, da pridobiš zavedanje o enem delu delovanju lastnega telesa, zato, da bi se lahko bolje razumel-a in bolje deloval-a. V poudarjanju pozitivnega pogleda na svet nam namreč manjka znanja kaj pomeni, da gledamo pozitivno in kaj se v nas pravzaprav dogaja, ko gledamo negativno.
Za okvir celotnega današnjega tedna, Huberman uvršča hvaležnost med družbeno usmerjeno obnašanje, ki ima v možganih svoje lastne živčne povezave. Na drugi strani tega obnašanje je obrambno obnašanje, ki prav tako uporablja sebi lastne živčne povezave v našem telesu.
1.) Hvaležnost je družbeno usmerjeno obnašanje ali miselnost. Družbeno se ne nanaša nujno na odnose.
Družbeno usmerjeno obnašanje vodi v to, da:
– nas zbližuje z različni stvarmi, za katere si želimo, da bi nam bile bliže npr. dobra hrana, pogovor z bližnjim, domači ljubljenčki…
– smo bolj uspešni v interakciji in sporazumevanju s sabo in drugimi.
– opazimo in izkusimo več podrobnosti (ko smo v družbeno usmerjenem obnašanju).
V raziskavah so tudi slikali možgane ob/po praksah hvaležnosti. Ugotovili so, da se lučke na živčnih povezavah za družbeno usmerjeno obnašanje zelo močno prižgejo.
2.) Nasproti je obrambno obnašanje ali miselnost. Obrambno obnašanje vodi v to, da se umaknemo, zaščitimo, je povezano s strahom, povzroči tudi, da zmrznemo. In to z namenom, da si povečamo možnost za preživetje. V zgodovini je bilo to za človeka zelo pomembno.
Huberman deli Freud-ova opažanja. Freud je opazil:
– da ustroj ljudi ne podpira, da bi bil človek zlahka srečen
– da nesrečo ljudje veliko laže izkusimo kot srečo
– da, tako imenovano trpljenje izvira iz treh virov:
– iz našega telesa, ki za opozorilni znak uporablja bolečino ter zaskrbljenost;
– iz zunanjega sveta, ki kriči od zunaj o uničenju;
– iz naših odnosov z drugimi. To trpljenje je za človeka običajno najbolj neprijetno.
Tudi za to obrambno obnašanje v naših možganih obstajajo posebne živčne povezave, ki so bolj robustne in močne od tistih za družbeno usmerjeno obnašanje. Poleg tega pa jih naše telo tudi samodejno prioritizira, izbere pred drugimi možnostmi. Oboje služi temu, da nas varuje.
Za lažjo predstavo kako deluje živčni sistem v tem primeru lahko vzamemo občutljivost na svetlobo. Enako kot pri družbenem in obrambnem obnašanju imamo živčne povezave za svetlobo, ki so nasprotne. Ene so občutljive na svetlost, druge na temo. Vendar se pri slikanju možgan izkaže, da se lučke živčnih povezav bolj močno obarvajo, kadar zaznavamo temo, temnenje, temne predmete, temne obrise, kot kadar zaznavamo svetlost, svetlenje. (Morda lahko pomisliš tudi pri sebi, ali si že kdaj bil-a v situaciji, ko te je nenadna sprememba v temo/temnenje ali temen lik prestrašila. In potem se vprašaš ali se ti je že to kdaj zgodilo s svetlobo (z izjemo divjega voznika avtomobila ponoči.:)). Tudi s tem delovanjem nas naš živčni sistem želi varovati.
Če pa gremo nazaj na hvaležnost so ugotovili, da kadar so aktivirane živčne povezave za družbeno usmerjeno obnašanje, je obrambno obnašanje omiljeno.
Zato redno prakticiranje hvaležnosti uravnoteži naše obrambno obnašanje in se tako ne trudimo biti srečni in veseli, ampak smo srečni in veseli.
Vprašaj te se:
– ali lahko opazite kdaj pri vaših otroci deluje živčni sistem za obrambno obnašanje in kdaj živčni sistem za družbeno usmerjeno obnašanje?
– ali si se že kdaj spraševal-a zakaj težko najdemo srečo? Zakaj si (tudi otroci) tako močno zapomnimo, ko se zgodi nesreča, nekaj neprijetnega?
Lep dan!
Doris