Kaj se je zgodilo včeraj od semaforja do semaforja?
Punce smo se peljale domov in se sladkale z najboljšo vegansko čokolado na svetu. Ostalo je 6 koščkov za jutri. Kako si jih bomo razdelile?
Pol pol. “3 ena, 3 druga”, odgovori mlajša Bučka. Hm. Pred semaforjem nekaj sekund tišine in starejša Bučka ugotavlja: “Ampak, če si jo bomo razdelile vse tri, potem vsaka dobi dva koščka”. In potem mlajša: “Ampak jaz bi tri!”
Pa stojimo na prvem semaforju. Slišim tisti glas v glavi “a to pa ne”…. Sem tiho. Štejem počasi do pet. Speljem. Starejša ugotovi: “Jaz bi tri, ampak si želim, da mami tudi dobi to okusno čokolado. Mami, dam ti polovico enega koščka.”
Wau! Čutim radost čez celo telo! A, to je hvaležnost, odstopila mi je del svoje najljubše čokolade! Zahvalim se.
Slišim glas: “hm, kaj pa mlajša, mi bo tudi podarila svojo čokolado. to bi bilo pa res lepo, prijazno…” Sem tiho, počasi štejem do pet. Približujem se drugemu semaforju in mlajša reče: “Mami, jaz bi ti tudi rada podarila pol koščka moje čokolade!”
Cel košček najboljše čokolade zame in celo srce polno ljubezni in hvaležnosti. Hvala Bučki!
Od semaforja do semaforja je namreč prostor, prostor za nove možnosti, za spremembe, za nove ideje, za nove poti, za rast in razvoj. Štejte do pet. Opazujte. Kaj pa se v vas dogaja od semaforja do semaforja?