Kozarček hvaležnosti z Doris

So 3 najpogostejše napake tudi tvoja ovira?

admin — Fri, 09 Oct 2026 05:45:59 +0000

Enostavno je soditi napake drugih,
težje je spoznati svoje lastne napake.
~ neznani avtor

Mnogi ljudje se vsak dan ujamejo v iste pasti, ne da bi se sploh zavedali.

3 najpogostejše napake, ki delujejo kot največja ovira do tvojega miru in uspeha, so neposredno povezane s tem, kar si morda že sama opazila: perfekcionizem, ugajanje ljudem in kronično brskanje po telefonu.

Te ovire ti kradejo energijo, vendar jih lahko z jasnimi koraki rešiš že danes.

Tukaj je pregled napak in njihove takojšnje rešitve:

1. Čakanje na “popoln trenutek” (Perfekcionizem)

Zakaj je to ovira: Perfekcionizem te ohromi. Zaradi strahu, da rezultat ne bo popoln, raje sploh ne začneš, odlašaš ali imaš težave z zaključki. S tem pa izgubljaš dragocene priložnosti.

Rešitev že danes: Uporabi pravilo “Narejeno je boljše kot popolno.” Znižaj pričakovanja za 20 % in naredi prvi, pa čeprav nepopoln korak. Če moraš nekaj napisati ali urediti, naredi slab osnutek. Popravljala ga boš kasneje. Uporabi paretovo pravilo, naj 20 % truda prinese 80 % rezultatov.

2. Govorjenje “DA” drugim, ko tvoje telo kliče “NE” (Ugajanje ljudem)

Zakaj je to ovira: Ko poskušaš ugajati vsem okoli sebe, izgubiš stik z lastnimi potrebami. Tvoj “krog nadzora” se zruši, ker svojo energijo razdajaš za reševanje tujih pričakovanj. Navidezno je za primer preprost, vendar je realnost drugačna. Prav ta osebnostni vzorec je namreč vzrok za premnogo zdravstvenih težav, ki se pokažejo šele skozi leta.

Rešitev že danes: Postavi odgovorno mejo z odloženim odgovorom. Ko te nekdo prosi za uslugo, ki je ne želiš ali ne zmoreš narediti, ne reci takoj “da”. Reci: “Preveriti moram svoj urnik in ti sporočim kasneje.” S tem si kupiš čas za premislek in lažji, umirjen “ne”. Vadi in opazuj svojo pristnost.

3. Reševanje dolgčasa ali stresa z zaslonom (Brskanje po telefonu)

Zakaj je to ovira: Telefon je najlažji beg pred lastnimi občutki. Namesto da bi težkemu čustvu posvetila prisotnost in ga zacelila, raje odpreš družbena omrežja, kar pa le poveča mentalni hrup.

Rešitev že danes: Ustvari digitalno karanteno. Za naslednjo uro odloži telefon v drugo sobo ali ga pospravi v predal. Ko začutiš impulz, da bi ga vzela v roke, se ustavi, naredi kratek Program DIH in preprosto bodi v tišini.

Te ovire niso trajne – so le navade, ki jih lahko zamenjaš z boljšimi izbirami.

Katera od teh treh napak je danes tvoja največja ovira?

S sočutjem,
Doris

The post So 3 najpogostejše napake tudi tvoja ovira? appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

»Nič nam ni manjkalo.«

admin — Mon, 28 Sep 2026 17:01:16 +0000

O tem, kaj smo imeli, kaj smo izgubili – in kaj danes iščemo

»Nič nam ni manjkalo.« Kolikokrat smo že slišali ta stavek?

Morda od svojih staršev. Od starih staršev. Morda smo ga izrekli sami.

Ko govorimo o življenju v Jugoslaviji, se pogosto pojavijo podobni spomini:

»Imeli smo manj, pa smo bili zadovoljni.«
»Otroci smo bili ves čas zunaj.«
»Vsi smo se poznali.«
»Šli smo na morje.«
»Ni bilo toliko stresa.«
»Ljudje so si pomagali.«
»Nič nam ni manjkalo.«

Zanimivo je, da so prav takšne izjave zabeležili tudi raziskovalci, ki so preučevali spomine ljudi na jugoslovanska osemdeseta. Med najpogostejšimi izrazi se pojavlja prav »nič nam ni manjkalo«, skupaj s spomini na več druženja v živo, več medsebojne solidarnosti, manjšo dosegljivost in počasnejši vsakdan. Hkrati raziskovalci opozarjajo, da nostalgija ni nujno natančna slika preteklosti. Pogosto je tudi način, kako današnji človek izraža tisto, kar mu v sedanjosti manjka.

In prav tukaj se zame začne zanimiv del zgodbe.

Kaj če »nič nam ni manjkalo« ni zgodba o Jugoslaviji?

Kaj če je to pravzaprav zgodba o človeških potrebah?

Morda ne pogrešamo nujno Jugoslavije.

Morda pogrešamo občutek, ki smo ga takrat doživljali.
Občutek, da nekam pripadamo.
Da imamo čas.
Da ni treba biti ves čas dosegljiv.
Da se otroci lahko igrajo brez nadzora.
Da se ljudje ustavijo pred hišo in poklepetajo.
Da življenje ni samo seznam nalog.
Da ni treba ves čas dokazovati, kdo smo, koliko smo dosegli in koliko imamo.

In morda je prav zato stavek »nič nam ni manjkalo« tako močan.

Ker ne govori samo o materialnem.

Govori o občutku dovolj.

Pa vendar – preteklost ni bila idealna

To je pomembno.

Jugoslavija ni bila čas brez težav. V osemdesetih letih so jo zaznamovali gospodarska kriza, stavke, inflacijski pritiski, politična nasprotja in vse močnejši konflikti med republikami. Slovenija je bila sicer gospodarsko najrazvitejša republika, vendar tudi zanjo takratno obdobje ni bilo brez težav.

Zato ne želim ustvarjati zgodbe:

»Takrat je bilo vse dobro, danes pa je vse narobe.«

To bi bilo preveč preprosto.

Preteklost ima svoje rane.
Sedanjost ima svoje rane.

Razlika je morda v tem, da so izzivi drugačni.

Naši starši so se pogosto ukvarjali z vprašanji materialne varnosti, stanovanja, zaposlitve, preživetja in prihodnosti.

Danes imamo marsikaj, česar prejšnje generacije niso imele.

Imamo več izbire.
Več informacij.
Več možnosti.
Več udobja.
Več povezljivosti.

Pa vendar se lahko počutimo bolj odrezane od sebe.

In tukaj se vprašanje spremeni:

Če nam danes nič materialnega ne manjka – zakaj se včasih vseeno počutimo, kot da nam nekaj manjka?

Morda nam ne manjka več stvari. Morda nam manjka stik.

To je vprašanje, ki me vedno znova pripelje do dela dr. Gaborja Matéja.

Maté govori o dveh temeljnih človeških potrebah: pripadnosti oziroma navezanosti (attachment) in avtentičnosti.

Kot otroci potrebujemo odnos. Potrebujemo nekoga, ki nas sprejema, vidi in skrbi za nas. Hkrati pa imamo potrebo po tem, da ostanemo povezani sami s sabo – s svojimi občutki, telesom, potrebami in notranjo resnico. Maté to imenuje avtentičnost. In tukaj nastane čudovit paradoks.

Otrok si želi biti to, kar je. Toda hkrati mora pripadati. Če začuti, da bo zaradi svoje jeze, žalosti, potreb, glasnosti, drugačnosti ali nestrinjanja izgubil povezanost z ljudmi, ki jih potrebuje za preživetje, se lahko nauči nekaj zelo razumljivega:

»Za pripadanje se moram malo odpovedati sebi.«

Ne zato, ker bi bil otrok šibek. Ne zato, ker bi starši nujno naredili kaj narobe. Ampak zato, ker je pripadanje za otroka življenjskega pomena. Maté opisuje prav to napetost med avtentičnostjo in navezanostjo kot eno od pomembnih poti, po kateri se lahko človek že zgodaj začne oddaljevati od svojih občutkov in potreb.

In mogoče smo se tega naučili že zelo zgodaj

Morda smo se naučili biti pridni.
Morda koristni.
Morda prilagojeni.
Morda smo se naučili, da ne kompliciramo.
Da smo hvaležni.
Da je lahko drugim še slabše.
Da je treba potrpeti.
Da se ne spodobi preveč zahtevati.
Da se ne smemo jeziti.
Da moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo.
In vse to je lahko nekoč imelo svoj namen.
Morda nam je pomagalo pripadati.
Morda nam je pomagalo preživeti določene okoliščine.
Morda je bilo to najboljše, kar smo takrat znali.

Toda vprašanje, ki si ga lahko kot odrasli postavimo danes, je:

Ali mi ta način življenja še vedno služi? So vzorci še podporni?

Hvaležnost ni isto kot odpoved sebi

To je zame ena najpomembnejših razlik.

Ko rečemo:

»Bodi hvaležen. Poglej, koliko imaš.« je v tem lahko veliko modrosti. Toda če hvaležnost uporabimo zato, da utišamo svojo notranjo resnico, postane nekaj drugega. Če sem hvaležna za svojo družino, to ne pomeni, da moram v vsakem odnosu utišati svoje potrebe. Če sem hvaležna za svoje delo, ne pomeni, da moram ignorirati svojo izčrpanost. Če sem hvaležna za življenje, ne pomeni, da ne smem priznati, da si želim spremembe.

Hvaležnost ne pomeni, da moramo sprejeti vse.

Lahko smo hvaležni za to, kar je bilo, in hkrati priznamo, da je čas za nekaj novega. Lahko ljubimo svoje življenje in si želimo, da bi bilo drugače. Lahko cenimo preteklost, ne da bi se vanjo želeli vrniti.

In lahko rečemo:

»To mi je nekoč pomagalo. Danes pa potrebujem nekaj drugega.«

To je zame ena od oblik avtentičnosti.

Kaj če je »čiščenje hiše« tudi notranje?

Ko pospravljamo dom, običajno vprašamo:

Ali to še potrebujem?
Zakaj tega še vedno hranim?
Ali mi to še služi?
Ali je to moje ali sem to samo podedoval?

Podobna vprašanja si lahko zastavimo tudi znotraj sebe.

Katera prepričanja nosim, ker sem se jih nekoč moral naučiti?
Kateri način ugajanja mi je nekoč pomagal pripadati, danes pa me oddaljuje od mene?
Kje še vedno govorim »nič mi ne manjka«, čeprav moje telo govori drugače?
Kaj si v resnici želim?
In predvsem – ali si dovolim to sploh priznati?

Morda je to prava oblika obilja

Morda resnično obilje ni v tem, da imamo vedno več.

Morda je obilje tudi sposobnost, da prepoznamo:

Kaj je dovolj.
Kaj je pomembno.
Kaj je moje.
Kaj lahko spustim.
In čemu želim nameniti svojo energijo.

Naši predniki so nam zapustili veliko modrosti.

Od njih se lahko učimo vztrajnosti.

Hvaležnosti.

Skupnosti.

Sposobnosti živeti z manj.

Toda ni nam treba podedovati tudi vsega, kar je njih omejevalo.

Tako kot se lahko zahvalimo za njihovo moč, lahko z nežnostjo pogledamo tudi njihove bolečine.

In potem naredimo nekaj zelo odraslega:

izberemo, kaj bomo nesli naprej.

Avtentičnost ni »delati po svoje«

Avtentičnost ni to, da vedno povemo vse, kar mislimo.

Ni to, da nikogar ne upoštevamo.

Ni to, da zapustimo vse odnose, ki nam niso všeč.

Avtentičnost je veliko bolj preprosta – in hkrati veliko zahtevnejša.

Je sposobnost, da ostanemo v stiku s sabo, medtem ko smo v stiku z drugimi.

Da lahko rečemo:

»To čutim.«
»To potrebujem.«
»Tega ne želim.«
»Tega si želim.«
»Ne vem še.«

In da ob tem ne izgubimo sebe.

Maté opozarja prav na to: kot otroci pogosto nimamo možnosti svobodno izbirati med pripadnostjo in avtentičnostjo. Kot odrasli pa imamo več možnosti, da ponovno vzpostavimo stik s tem, kar čutimo in potrebujemo.

Torej – ali nam je v Jugoslaviji res »nič ni manjkalo«?

Morda. Morda ne. Odvisno od tega, koga vprašamo, kje je živel, kdaj je živel in kaj je potreboval.

Toda danes me bolj zanima drugo vprašanje.

Kaj manjka nam?

Ne v trgovini. Ne na seznamu stvari, ki jih lahko kupimo. Ampak znotraj.

Morda več časa.
Morda globlji odnosi.
Morda občutek pripadnosti.
Morda več prostora za igro.
Morda manj dokazovanja.

Morda pogum, da prvič po dolgem času vprašamo:

»Kaj pa jaz v resnici čutim?«

In potem še težje vprašanje:

»Če bi si dovolil/a živeti bolj avtentično – kaj bi bilo drugače?«

Morda se prava dediščina preteklosti ne skriva v tem, da se želimo vrniti nazaj. Morda je v tem, da vzamemo dobro, razumemo težko in ustvarimo nekaj novega. Nekaj, kar združuje pripadanje in avtentičnost. Skupnost in svobodo. Hvaležnost in spremembo. Korenine in rast.

Ker morda prava svoboda ni v tem, da nam nič ne manjka. Morda je v tem, da vemo, kaj nam je zares pomembno.

In si dovolimo temu tudi slediti.

S hvaležnostjo,
Doris

The post »Nič nam ni manjkalo.« appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Moja beseda leta – šest mesecev pozneje: Ali ti še živiš svojo?

admin — Mon, 28 Sep 2026 16:49:57 +0000

Jasnosti ne najdemo

v treznem razmišljanju

temveč v izkušnji miru.

Avtor – Buda

Si si za letošnje leto postavila kakšen cilj? A je cilj sploh še pomemben ali se izgubi v kupici političnih novic, podnebnih katastrof, družinskih težav in osebnih zablod?

Cilj za postavo, zdravje, znanje, veščino ali odnose? Imaš sistem, ki ti pomaga, da lahko svoje cilje čez leto usmerjaš tako, da jih v čim večji meri dosežeš? Ne glede na to, kaj se dogaja v tvoji okolici? Morda ti moje opazovanje, kaj se dogaja z mojo besedo leta, pri tem pomaga. Še imaš čas za vse svoje cilje. Do konca leta je še 113 dni!

Ena sama beseda lahko zajame nekaj, po čemer hrepenimo, nekaj, kar želimo raziskati, ali lastnost, ki jo želimo globlje vnesti v svoje življenje. Na začetku leta se lahko izbira besede, ki nas bo usmerjala, zdi vznemirljiva.

Toda kaj se zgodi, ko je januar že daleč za nami?

Se svoje besede še vedno spomnimo?
Smo še vedno povezani z namenom, ki stoji za njo?
In morda najpomembneje – ali je dejansko postala del našega načina življenja?

V najinem zadnjem pogovoru Stress Less, Joy More sva se Paula in jaz sredi leta 2026 vrnili k najinima besedama leta. Paula je izbrala zavedanje. Jaz sem izbrala jasnost.

Ko sva pogledali, kaj se je zgodilo v prvi polovici leta, je postalo nekaj zelo jasno:

Beseda leta ni nekaj, kar dosežemo. Je nekaj, kar vadimo.

Postane leča, skozi katero začnemo drugače gledati nase, na svoje izbire in na svoje življenje.

Ko jasnost pomeni ustvarjanje prostora

Zame se je jasnost začela s tem, kar s Paulo v šali imenujeva »razhrčkavanje«.

Imamo namreč hrčka in opazovanje, kako si napolni usta z vsem, kar lahko odnese, je postalo presenetljivo natančna podoba tega, kako je videti, ko si naložim preveč.

Preveč stvari.
Preveč idej.
Preveč projektov.
Preveč obveznosti.
Preveč skrbi za druge.
Preveč čustev.

V začetku leta je bilo moje »razhrčkavanje« fizično. Začela sem čistiti prostor okoli sebe in bolj premišljeno izbirati, kaj si želim v svojem neposrednem okolju. No, to pravzaprav počnem če pet let, saj sem se rodila v družino hrčkov. So pa faze opažanja letos tekle veliko hitreje. Kmalu je moje celotno zavedanje jasnosti pozornost usmerilo v moje delo in projekte.

In nato sem pristala tam, kjer je včasih najtežje – v svojem telesu. Globoko globoko v pomanjkanju.

Začela sem namreč opažati, kako zelo se je moj živčni sistem navadil na veliko.

Tudi kadar je nečesa preveč, se nam namreč lahko še vedno zdi domače. In domače se lahko zdi varnejše od neznanega.

Zato ustvarjanje prostora, metanje stvari stran, opuščanje nezdravih navad ni vedno takoj prijetno.

Manj dražljajev lahko povzroči nenavaden, nov in neudoben občutek preprosto zato, ker se je naš sistem navadil na »več«. Več stimulacije naših petih čutov, več pazljivosti, več natančnosti, več občutljivosti, več anksioznosti.

Jasnost mi je pomagala opaziti razliko med tem, kar mi je znano, in tem, kar je zame v tem trenutku dejansko koristno. In prav v takšnih trenutkih, se odpre prava svoboda – možnost izbire.

Kaj se odločim obdržati v svojem življenju?
Čemu se odločim odpovedati?
Kaj si zasluži mojo energijo?
In kaj ne?

To so lahko drobne odločitve, ko v rokah držim risbe svojih otrok, poližem žlico preden pospravim jogurt ali pa večje, o tem kako razporejam svoj čas čez teden, kako se pogovarjam v konfliktih.

DVOM

V zadnjih nekaj letih sem privolila v številne projekte, ki so me iskreno navduševali. Zdeli so se mi smiselni in pristni. Po odhodu iz farmacevtske industrije sem imela občutek, da me je toliko stvari čakalo, da zdaj bom pa vse naenkrat nadoknadila. Nadoknadila vse kar sem želela z vami deliti ves ta čas, nadoknadila ves zamujan čas z mojima hčerkama in nadoknadila ves čas odrekanja svojega prostega časa v času izobraževanj. Zato je bil to čas, pristnih »da-jev«, ki pa so se tudi »nahrčkali« in zdaj čakali, kaj bo z njimi.

In prav zato je bilo reči« ne« še težje.

Ko imaš rad veliko stvari, kako izbereš?

Del leta sem svojo negotovost razumela kot dvom. Čez moje misli so letela vprašanja, ki so bila kot na hrčkovem kolesu, premlevanja in neskončnega premišljevanja:

Sem se odločila prav?
Sem rekla da iz pravih razlogov?
Sem rekla ne prehitro?
Bi morala izbrati drugače?

Poznaš to »overthinkanje«? Prekomerno razmišljanje, ki te izčrpava, krade spanec in seveda, slej kot prej vodi v izčrpanost ali pa celo izgorelost.

Ampak a veš, da to NI bil dvom? Sredi leta se mi je perspektiva obrnila –

Morda nikoli nisem dvomila vase. Morda sem se le učila zaupati vase.

Stavek »ker sem jaz tako rekel/rekla« je bil v naših časih tako pogost, da je verjetno nevidno vtetoviran v našo kožo. Posledica tega pa je, da se nikoli v resnici nisem naučila, kako zaupati lastnim odločitvam. Tudi, ko sem se nekaj odločila sem lahko še mesece premlevala ali sem se odločila prav.

Nato je letos vsaka odločitev postala priložnost za vajo in sproščanje še enega sloja čebule čustev.

Učenje, kako ostati prisotna ob veselju, ki ga prinese prava odločitev. Učenje, kako ostati prisotna ob razočaranju, ko spustiš nekaj, kar je srčno tvoje. Gradnja zaupanja, da je več manj. Učenje, kako jasnost poglobi stik sam sabo in krepi občutek notranje varnosti.

Jasnost ne pomeni, da vedno natančno vem, kaj storiti.

Pomeni, da sem vse bolj pripravljena izbrati – in nato biti s tem, kar sledi.

To želim tudi tebi, da bodo tako tvoji cilji, želje in potrebe postali enakovredni kot od drugih, znotraj tebe pa tudi na 1. mestu, kajti samo ti si – ti.

Želiš izvedeti kaj je ugotovila Paula o besedi »zavedanje«? Poslano je bilo v mojih novičkah, če ga nisi dobila – pošlji mi sporočilo in ti pošljem nadaljevanje.

S hvaležnostjo,

Doris

The post Moja beseda leta – šest mesecev pozneje: Ali ti še živiš svojo? appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

🌿 Dr. Gabor Maté o ceni prijaznosti: izbira avtentičnosti namesto ugajanja

admin — Thu, 02 Jul 2026 10:25:53 +0000

Večina izmed nas verjame, da so prijaznost, ustrežljivost in postavljanje drugih na prvo mesto lastnosti dobrega človeka. Družba takšno vedenje pogosto nagradi s pohvalo, sprejetostjo in občudovanjem.

Toda dr. Gabor Maté postavlja pomembno vprašanje:

Kaj pa, če smo prijazni na račun sebe?

Mnogi vzorci, na katere smo ponosni – da smo vedno na voljo, se izogibamo konfliktom, rečemo »da«, ko v sebi čutimo »ne«, ali prevzemamo odgovornost za počutje drugih – pogosto niso izraz naše prave osebnosti. So prilagoditve, ki so nam nekoč pomagale preživeti.

Pripadnost ali avtentičnost?

Kot otroci smo za preživetje potrebovali povezanost z ljudmi, ki so skrbeli za nas. Če je izražanje jeze, postavljanje meja ali pokazati, kako se v resnici počutimo, ogrožalo ta odnos, se je naš živčni sistem naučil te dele nas utišati.

Ne da bi se tega zavedali, smo se mnogi naučili:

Ne razočaraj drugih.
Ne povzročaj neprijetnosti.
Potrebe drugih postavi pred svoje.
Bodi prijazen.
Bodi prilagodljiv.

Takšni vzorci so nam pomagali ohraniti pripadnost.

Sčasoma pa so postali avtomatski.

Dr. Maté ta notranji konflikt opisuje kot napetost med navezanostjo in avtentičnostjo. Kadar otrok začuti, da ne more imeti obojega, bo skoraj vedno žrtvoval avtentičnost, da bi ohranil navezanost.

Težava je v tem, da mnogi tudi kot odrasli še vedno živimo po istih nezavednih pravilih, čeprav jih ne potrebujemo več.

Ko izgubimo stik s sabo

Veliko ljudi zase pravi, da so »preveč prijazni« ali »ljudje, ki vedno ugajajo«.

Po Matéjevem razumevanju to niso osebnostne lastnosti, ampak naučeni vzorci živčnega sistema.

Ko dlje časa zanemarjamo svoje občutke in potrebe, postopoma izgubimo stik s sabo. Postanemo izjemno občutljivi za potrebe, pričakovanja in razpoloženje drugih, hkrati pa vse težje prepoznamo, kaj čutimo, kaj potrebujemo in kje so naše meje.

Pogosto začnemo živeti po prepričanjih, kot so:

Odgovoren/na sem za počutje drugih.
Nikogar ne smem razočarati.
Moja vrednost je odvisna od tega, koliko naredim za druge.

Čeprav nam takšni vzorci pogosto prinesejo odobravanje okolice, nas lahko pustijo izčrpane, polne tihe zamere in odrezane od sebe.

Čustva niso težava

Velikokrat verjamemo, da bi morali neprijetna čustva obvladovati ali jih potlačiti.

V resnici so čustva del našega naravnega notranjega sistema usmerjanja.

Jeza nas opozori, da je bila prestopljena meja.
Žalost nas poveže z izgubo.
Strah nas opozori na nevarnost.
Krivda nas lahko povabi k razmisleku o naših vrednotah.

Čustva niso napaka. So pomembni notranji signali, ki nam pomagajo razumeti, kaj je za nas pomembno. Ko jih vedno znova utišamo, utišamo tudi pomemben del sebe.

Avtentičnost ni sebičnost

Avtentičnost pogosto napačno razumemo kot to, da vedno povemo vse, kar mislimo, ali da vedno postavimo sebe na prvo mesto.

Ni ne eno ne drugo.

Avtentičnost pomeni, da ostajamo v stiku s svojimi občutki, potrebami, vrednotami in telesom tudi takrat, ko sprejemamo težke odločitve. Pomeni, da se ne odzivamo več zgolj iz starih vzorcev preživetja, ampak iz večje zavednosti in svobode izbire.

To ne zmanjšuje naše sočutnosti do drugih. Omogoča le, da se ob sočutju do drugih razvije tudi sočutje do sebe.

Ko izguba avtentičnosti začne vplivati na zdravje

Po besedah dr. Gaborja Matéja avtentičnost ni pomembna le za naše odnose in dobro počutje, temveč tudi za naše zdravje. Kadar dlje časa potlačujemo svojo jezo, prezremo signale telesa, postavljamo potrebe drugih pred svoje ali živimo v nenehnem ugajanju, naš živčni sistem ostaja v stanju kroničnega stresa.

Takšno stanje povečuje vnetne procese v telesu, obremenjuje imunski sistem in lahko prispeva k večji ranljivosti za številne kronične bolezni.

To ne pomeni, da si bolezen povzročimo sami ali da je pomanjkanje avtentičnosti njen neposreden vzrok. Zdravje je vedno rezultat prepleta bioloških, psiholoških in družbenih dejavnikov.

Vendar pa raziskave, ki jih povzema dr. Maté, kažejo, da je dolgotrajna izguba stika z lastnimi občutki, potrebami in mejami pomemben dejavnik kroničnega stresa.

Pot nazaj k sebi

Dobra novica je, da so ti vzorci naučeni. In kar je naučeno, se lahko tudi spremeni.

Prvi korak je zavedanje.

Ko začnemo bolj pozorno opazovati svoje telo, čustva in avtomatske odzive, se med dražljajem in našim odzivom začne odpirati prostor.

Namesto da samodejno rečemo »da«, lahko za trenutek obstanemo.

Namesto da potlačimo jezo, se lahko vprašamo, kaj nam želi sporočiti.

Namesto da izdamo sebe, da bi ohranili povezanost z drugimi, lahko začnemo raziskovati:

Kaj je v tem trenutku resnično zame?

Dr. Maté pravi, da je naša osebnost pogosto preplet naših pristnih lastnosti in naučenih načinov preživetja.

Avtentičnost zato ne pomeni, da postanemo nekdo drug.

Pomeni, da postopoma opuščamo vzorce, ki nam ne služijo več, in ustvarjamo prostor, da lahko vedno bolj živimo iz tega, kar smo v resnici.

Vračanje k avtentičnosti ni le pot do večje notranje svobode, temveč tudi pomembna naložba v dolgoročno telesno in duševno zdravje.

V življenju si lahko marsikdo, a najbolj pomembno je, da si ti.

S hvaležnostjo,

Doris

The post 🌿 Dr. Gabor Maté o ceni prijaznosti: izbira avtentičnosti namesto ugajanja appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Tvoj izziv – moja rešitev

admin — Fri, 20 Feb 2026 11:52:28 +0000

Po zadnjem blogu ste mi poslali svoja vprašanja, in tukaj je moj odgovor.

Odkrivali smo kako nas družba uči “več truda, več discipline, več odločnosti”. Toda telo ima svoj jezik — in ko ga pretirano pritiskamo, ritem izgine, dihanje se zategne, mišice se otrdijo in postanemo manj prožni, ne bolj uspešni. (https://kozarcekhvaleznosti.si/ko-vec-truda-vodi-v-slabsi-izid/)

Pogledali smo, kako se nezavedno preveč trudimo, ko poskušamo premagati ovire s silo in ne s prisotnostjo. Zdaj pa se lahko vprašamo:

Kaj bi se zgodilo, če bi svoj trud preusmerili v notranjo regulacijo in zavedanje?
Če bi namesto “nenehnega pritiska” izbrali jasnost, zaupanje in notranjo stabilnost?

Hvala za vaša vprašanja, zelo so smiselna!

Tvoj problem – moja rešitev

»Vse preveč premlevam.«

Izziv: Ne vem, če je to sploh pravi izziv, ampak jaz vse premlevam. Po sestankih razmišljam, kaj sem rekla narobe. Doma analiziram, če sem bila preostra. Pred spanjem preletim cel dan in skoraj vedno najdem nekaj, kar bi lahko naredila bolje. Iskreno – utrujena sem od svoje glave. Kako naj zaupam sebi in ne preverjam vsega desetkrat?

Fokus hvaležnosti: skoči na 5. mesec mojega dnevnika. Mesec za čuječnost. Zakaj čuječnost? Naši možgani imajo lastnost, ki se ji reče negativna percepcija. To pomeni, da v vseh stvareh normalno najprej vidijo negativno. Tega se lahko zavedamo ali pa je nezavedno. Ko me vprašajo zakaj imamo tako neumne možgane jim povem, da so pametni, ker je opažanje negativnega veliko bolj pomembno za naše preživetje kot pozitivno. Nujno potrebujemo zavestno krepitev pozitivnega pogleda, brez zanikanja slabosti, zato da bi lahko stopili iz začaranega kroga misli. In krepitev hvaležnosti, dokazano krepi občutek notranje varnosti namesto potrebe po mentalni kontroli.

»Počutim se krivo, ko počivam.«

Izziv: To mi je skoraj nerodno napisati, ampak… Če sedim, imam občutek, da sem lena. Če si vzamem čas zase, imam občutek, da nekaj zanemarjam. Vedno je še nekaj za narediti. Vem, da bi morala več počivati. Ampak ko počivam, me stisne v prsih. Kako naj se neham dokazovati?

Fokus hvaležnosti: skoči na 4. mesec mojega dnevnika Mesec za počitek. Zakaj? V tem primeru se potreba po počitku prepleta s potrebo po odnosih, vendar zagovarjam, da je potrebno začeti pri počitku. Morda sem pristranska, ampak jaz brez dobrega spanca in počitka počasi enostavno sploh ne funkcioniram več. Šele potem se lahko preko 2. meseca (hvaležnost za odnose) premaknem od dokazovanja, k sprejemanju in spoštovanju same sebe. Hvaležnost za to, da sem dovolj.

»Moji odnosi so v zadnjem času napeti.«

Izziv: Ne kričim veliko. Ampak doma sem kratka, odrezava. Razdražljiva. Včasih čutim, da sem čustveno oddaljena. Kot da sem stalno malo pod pritiskom. In potem me zmoti že najmanjša stvar. Ne želim biti takšna. Kako naj izrazim, kar čutim, brez da vse eksplodira?

Fokus hvaležnosti: skoči na 2. mesec mojega dnevnika. Mesec za odnose. Zakaj? Opažam, da živimo v visoko zahtevni družbi, kjer imamo zelo malo časa za pristne odnose. Domov prihajamo vsi utrujeni iz dela, šole ali skrbi za ostarele starše in podobno. Ampak v večini primerov k meni prihajajo posamezniki, ki imajo ljubeče družine, ki pa so tudi zelo utrujene. Drugi korak je hvaležnost za čustva (3. mesec), v družinah se po nepotrebnem dodatno izčrpavamo, ker se nismo naučili procesirat in izražat svojih čustev. Preko hvaležnosti ustvarimo prostor za iskrenost ter umirjeno in zdravo izražanje čustev.

»Izgubila sem motivacijo.«

Izziv: Na zunaj je vse v redu. Služba, družina, obveznosti. Ampak jaz nimam več tiste iskre. Ni prave motivacije. Delam, ker je treba. Ne zato, ker bi me nekaj vleklo naprej. Ali je to normalno? Kako naj spet najdem smisel? Kako naj se premaknem, če nimam energije?

Fokus hvaležnosti: skoči na 6. mesec mojega dnevnika. Mesec za smisel. Zakaj? Naučili so nas, da nas naj motivirajo rezultati. Posledično nas napake demotivirajo. Vendar ko najdemo svoj smisel, napake postanejo le nov mejnik na naši poti. Na poti do česa? To ni pravo vprašanje, saj je življenje pot in ne cilj. Bodimo hvaležni za vsak korak!

Tvoj izziv za danes: Opazuj, kje v svojem življenju pretirano pritiskaš nase.
Ali se siliš naprej, četudi telo in duh kažeta “počasi”?
Ali morda skušaš nadomestiti notranjo negotovost s trdim trudom?

Če je odgovor da, potem te vabim:

Začni z enim preprostim vprašanjem:
“Na kaj sem danes hvaležen/-na?”
In naj ti to postane prva od treh stvari, ki jih boš vsak dan zapisoval/-a v svoj Dnevnik za dobro počutje.

Ker hvaležnost ni samo prijetna misel, ampak praksa, ki daje telesu in živčnemu sistemu signal varnosti, povezanosti in rasti.

Če si želiš osebno vodstvo in jasne naloge za vsak dan 40-dnevnega izziva —
pridruži se mojemu programu DIH
ali si zagotovi Dnevnik za dobro počutje

(V obeh je struktura, ki te nežno vodi skozi notranjo preobrazbo.)

Verjemi vase!

S hvaležnostjo, Doris

The post Tvoj izziv – moja rešitev appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Ko več truda vodi v slabši izid

admin — Fri, 13 Feb 2026 11:35:04 +0000

Pred tabo je serija 5 kratkih blogov o disciplini, hvaležnosti, 40 dnevnem postu in osebni rasti.

Ko več truda vodi v slabši izid — in zakaj je hvaležnost močnejša disciplina

Učijo nas, da ko postane težko, moramo pritisniti močneje.
Več discipline.
Več fokusa.

Več truda.
Več odločnosti.

Toda telo pripoveduje drugačno zgodbo.

Ko intenzivnost, natančnost in pazljivost presežeta zmožnost našega telesa, se zmogljivost ne izboljša — sesuje se.

Pred olimpijskim padcem Lindsey Vonn, v smuku, je svet videl pogum, borbenost in nepopustljivo voljo. Česar nismo videli, je bilo notranje stanje pod tem: živčni sistem, že obremenjen zaradi poškodbe, pritiska in pričakovanj. Stres. Nobena količina volje ne more preglasiti fiziologije.

Ko presežemo mejo regulacije, se začnejo subtilni telesni premiki:

Dihanje se zategne.
Mišice otrdijo.
Pozornost se zoži.

Pretočnost se zniža.
Srčni ritem izgubi prožnost.

Lahko se počutimo močne — celo herojske — vendar ritem izgine. Časovna usklajenost se poslabša. Natančnost oslabi. Napora je več, prilagodljivosti pa manj. To smo lahko opazili tudi pri Vonnovi.

Obstajata dve obliki intenzivnosti in uspešnosti:
Ena je ritmična, regulirana, odzivna. Podpira tok in pretok.
Druga je toga in prisiljena. Deluje močno — a se obrne proti nam.

Vztrajnost, po domače trma, ima pomembno vrednost. Toda vztrajnost brez regulacije trči v svojo zgornjo mejo.

In tu postane ta blog globoko smiseln — še posebej v obdobjih, kot je 40 dni pred veliko nočjo, ko se približujemo vprašanju, ali se naše novoletne zaobljube izpolnjujejo ter kako jih bomo teh 40 dni popeljali še en nivo više.

Kje v življenju pritiskaš premočno? Ti to vedno koristi?

Globljo regulacijo živčnega sistema učim skozi zavesten dih v programu DIH, ki se začne 5. marca!

Jutri bomo pogledali, kaj se zgodi z nami v obdobju discipline, kot je post.

👉 se bereva jutri!

Tradicionalno je 40 dni pred veliko nočjo čas posta, odpovedovanja in očiščevanja. Čas krepitve vere skozi disciplino. Kaj pa, če disciplina brez regulacije postane le druga oblika pretirane mobilizacije živčnega sistema?

Dolgotrajna disciplina in odločnost sama po sebi ne ustvari preobrazbe. Živčnega sistema ni mogoče prisiliti v osebno ali duhovno rast. Potrebuje prožnost, varnost, ritem. Da bo jasno – disciplino potrebujemo za uspešnost, vendar je sama po sebi premalo. Z disciplino postanemo uspešni, vendar za kakšno ceno? Včeraj sem pisala o Lindsy Vonn. Ona žal svojo kariero plačuje s poškodbami.

Ko se silimo — fizično, čustveno ali duhovno — telo pogosto preide v stanje povečane pazljivosti, budnosti. Pazljivost pa zoži naše zaznavanje. Zmanjša psihološko fleksibilnost. Naredi nas reaktivne namesto reflektivne.

Preobrazba ne raste v togosti.

Raste v regulirani prisotnosti.

Kaj če letošnji post ne bi bil o odpovedovanju, ampak o uravnavanju?

Tu hvaležnost postane radikalno močna — ne kot lepa ideja, temveč kot fiziološka intervencija.

Znanstvene raziskave kažejo, da praksa hvaležnosti:

Aktivira možganska področja, povezana z uravnavanjem čustev in odpornostjo
• Zmanjšuje simptome tesnobe in depresije
• Izboljšuje kakovost spanja
• Znižuje raven stresnih hormonov
• Povečuje variabilnost srčnega utripa — ključni pokazatelj prožnosti živčnega sistema
• Krepi povezanost v družini in družbi

Preprosto povedano: hvaležnost premakne telo iz načina boja v regulirano odzivnost.

Hvaležnost aktivira parasimpatični živčni sistem — sistem, odgovoren za obnovo, prebavo, zdravljenje in integracijo.

Hvaležnost razširi pozornost.
Zmehča dih.

Odpre nas pretočnosti.
Obnovi ritem.

In ritem omogoča trajnostno rast.

Če želimo trajno spremembo, moramo trenirati živčni sistem, ne samo volje. Vabim te v konkretno vajo!

Pogosto verjamemo, da nadzor pride iz discipline in strogosti.

Toda resnični nadzor prihaja iz prožnosti.

Živčni sistem organizira našo zmogljivost. Telo vedno zmaga, ne glede na naše namere in cilje. Če je živčni sistem tog, preobremenjen ali kronično mobiliziran, nobena količina odločnosti ne ustvari jasnosti.

Lindsey Vonn, je prišla na olimpijske igre s svojo borbenostjo, telesno pripravljenostjo in nepopustljivo voljo. Prišla pa je tudi z živčnim sistemom, že obremenjenim zaradi poškodbe, pritiska in lastnih pričakovanj. Stres. Nobena količina volje ne more preglasiti fiziologije. Telo ne moremo prisiliti v regulacijo, lahko ga le podpremo. Jaz sem za preventivo, raje prej, ko potem, ko že pademo. Fizično, tako kot Vonnova, ali pa tudi mentalno in čustveno.

Hvaležnost gradi notranjo regulacijo — ne zunanjega pritiska. Krepi občutek notranje stabilnosti in varnosti, ki ni odvisna od okoliščin, rezultatov ali naše uspešnosti.

Kje pritisk pravi: »Ni dovolj. Bodi boljši.«

Hvaležnost pravi: »Opazi, kaj je vredu, ne samo kaj ti manjka. «

Kako torej to vaditi 40 dni zapored?

Struktura je že pripravljena v mojem dnevniku, kjer vsak dan nameniš 5 minut zapisovanju. Začni danes! S tabo pa spodaj delim še 40 dnevne izzive po principu cilj – rešitev.

Kaj, če teh 40 dni pred nami ne bi bilo posvečenih odpovedovanju, temveč rasti?

Ne o tem, da se siliš v izboljšanje — temveč o tem, da treniraš svoj živčni sistem v prožnost?

Ne, da se 40 dni kritiziraš kaj še ne zmoreš in kje še nisi in se kaznuješ z odpovedovanjem, a vso svojo energijo usmeriš v eno dobro navado, ki ti bo pomagala da zrasteš in se začneš počutiti bolje.

40-dnevna praksa hvaležnosti ni pasivna. Je disciplinirana.

Vsak dan:
• Zapiši tri stvari, za katere si iskreno hvaležen.
• Opazi jih v svojem telesu.
• Naredi en počasen vdih, medtem ko jih občutiš.

To preprosto dejanje, ponavljano 40 dni, preoblikuje pozornost.
Preoblikuje čustveni odziv.
Gradi odpornost, ki ni odvisna od pritiska.

Tvoj CILJ – moja REŠITEV

hujšanje – hvaležnost za spanje

(skoči na 4. mesec mojega dnevnika za dobro počutje). Zakaj spanje? Znanstveno so dokazali, da če nimamo kvalitetnega in rednega spanca, sabotiramo naš trud, da postanemo fit. Pomanjkanje spanja je povezano z več apetita po nezdravi hrani, hitrejšemu vračanju k starim navadam in hitrejšemu dvigu telesne teže, ko zaključimo s svojim planom za hujšanje.

manj stresa – hvaležnost za čuječnost

(skoči na 5. mesec mojega dnevnika za dobro počutje). Zakaj čuječnost? Prevečkrat se ujamemo v mrežo preteklosti, ki je ne moremo spremeniti ali pa v prihodnost, ki je še ni. Kaj je stres? Stres je naša nemoč v dani službeni ali družinski situaciji. Nemoč je vedno znak starih vzorcev, potlačenih čustev ali travm. Manj stresa se začne vedno v sedanjem trenutku, kaj je resnično v tvoji kontroli?

manj kričanja – hvaležnost za čustva

(skoči na 3. mesec mojega dnevnika za dobro počutje). Kričanje je nezdravo izražanje zdrave jeze. Nikoli ne kričiš? Upam, da to ne pomeni, da nikoli ne izražaš svoje jeze. To je enako nezdravo kot kričanje. Vendar jeza ni destruktivna sila, temveč je lahko jasna in mirna energija, ki postavlja zdrave meje v odnosih. V odnosih v službi, družini ali družbi. Pa tudi samim sebi. Nauči se novih tehnik za upravljanje svojih čustev!

več zdravja – hvaležnost za zdravje

(skoči na 1. in 6. mesec mojega dnevnika za dobro počutje). Zdravje nam daje sliko o ravnotežju v našem življenju. Če naše življenje ni v ravnotežju, potem tudi naše telo ni zdravo. Lahko začnemo s 1. mesecem z eno prakso, ki poskrbi za našo boljšo prehrano ali gibanjem. Lahko pa začnemo s 6. mesecem in se vprašamo kaj nam daje v življenju smisel. Ko imamo smisel, bomo poskrbeli, da bomo zdravi. Saj je zdravje temelj za vse ostalo.

Tvoj izziv je?

Napiši mi kaj je tvoj izziv in ti povem, kaj naj bo tvoj fokus za 40 dni iz perspektive hvaležnosti.

Optimalna zmogljivost, duhovna rast, čustvena moč — vse to je manj odvisno od tega, kako močno pritiskamo, in bolj od tega, kako regulirani in prožni ostajamo pod pritiskom.

In hvaležnost trenira prav to.

V času, ki tradicionalno kliče po disciplini, je morda globlje povabilo naslednje:

Gradi notranjo stabilnost, ne zunanje sile. Izberi ritem namesto togosti.
Izberi hvaležnost namesto nenehnega naprezanja.

Kajti trajna preobrazba ne pride iz tega, da presežeš samega sebe.

Prihaja iz tega, da postaneš prisoten sam s seboj.

Napiši mi svoj 40-dnevni izziv Kupi Dnevnik za dobro počutje Pridruži se

The post Ko več truda vodi v slabši izid appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Severni sij in vpliv na telo

admin — Fri, 23 Jan 2026 10:55:00 +0000

Morda si v zadnjih dneh bral-a o nečem izjemnem — severnem siju, čudovitem naravnem pojavu, ki je ta teden zasijal nad Slovenijo. To ni običajen prizor — takšne svetlobne igre na nebu so pogosto vidne le v bližini polarnih predelov, ko sončeva aktivnost doseže vrh svojega cikla, kot je zdaj. Ta spektakel je bil posledica močne geomagnetne nevihte, ki je nabite delce sonca usmerila proti našemu magnetnemu polju in ustvarila barvit ples svetlobe vzdolž neba.

Dokazano sončne nevihte vplivajo na elektronske naprave, ker vplivajo na magnetno polje. Magnetno polje pa ima tudi naše telo. Kako potem ne bi vplivale na nas? Nekatere raziskave se celo ukvarjajo s vplivi sončevih neviht na srčni ritem, naš živčni sistem in podobno, vendar se vsi strinjajo da so vpliv majhni. Jaz se tudi strinjam, da niso nevarni.

Moje mnenje pa je, da nam dajejo malo “puša”, malo energije, da bi nas zazibali iz cone udobja. Saj se rast iz razvoj zgodita le zunaj znanega okvirja.

Kaj me uči narava ta teden?

Da so redke priložnosti pravzaprav povsod okoli nas — če jih le znamo videti. Ko nekaj opazimo, je to lahko simbol: tudi naše življenje in naš razvoj se lahko razsvetlita, če odpremo pogled in srce.

Tako kot se energije na nebu prepletajo in nam čudežno tudi v Sloveniji pokažejo severni sij, tudi naše spremembe potrebujejo nekaj pozornosti in pripravljenosti — trenutek, ko izstopimo iz ustaljenih vzorcev in se povežemo s sabo.

In pri tem si bom drznila uporabiti besedico – MORAMO! Sicer verjamem, da je življenje izbira in beseda “moram” ne obstaja. “Moram” ustvarja trenje in upor. Pa kaj v resnici moramo? Včasih so govorili – moraš samo umreti. Pa vendar, če bi izbrala, da kaj “moramo”, bi rekla, da moramo videti in čutiti sonce. V dnevu, v svetu, v sebi in v drugih. Ker če ne bomo izbrali sonca, kakšno pa je življenje na tej zemlji brez sonca?

Naj odgovorim – ni ga.

Zato delim s tabo danes tale moj navdih severnega sija nad Slovenijo, ki v meni krepi sonce in ga najbolje opiše Pavček:

Na svetu si, da gledaš sonce.

Na svetu si, da greš za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjaš – sence.

Se strinjaš? Kaj pa se v tebi prebuja, ko pomisliš na sonce?

Če severni sij tudi v tebi prebuja radovednost in hrepenenje po spremembi in globljem razumevanju sebe – si prisluhni. Ne samo v mislih, temveč tudi v srcu!

In če pri tem potrebuješ podporo, se nauči mojih dihalnih metod, prakticiranje hvaležnosti ali pa pridi na pogovor, da spustiš okove preteklosti.

Bodi ti!

S hvaležnostjo,

Doris

The post Severni sij in vpliv na telo appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Zaključi leto 2025!

admin — Thu, 11 Dec 2025 22:05:42 +0000

In nenadoma veš:
čas je,
da začneš nekaj novega
in zaupaš v čudež novih začetkov.

— Meister Eckhart

Ko stopamo proti koncu leta: čas med izdihom in novim vdihom (1.del)

Vsako leto pride trenutek, ko čas postane neotipljiv.
Ko se dnevi upočasnijo, ko svet zavije v tišino, ko se med enim in drugim letom pojavi nekaj, kar ni ne preteklost ne prihodnost.
Nekakšna razpoka v ritmu življenja.

In ravno v tej razpoki — v tem mehkem, malo svetem prostoru — lahko za trenutek jasno vidimo sebe.

To obdobje ni namenjeno naglici, obljubam in pritiskom.
Ni namenjeno temu, da se “popravimo”, da načrtujemo svojo popolnost ali da zamenjamo lastno kožo.

To je čas, ko lahko razumemo, kaj se je v nas dogajalo.
Kaj je odmrlo.
Kaj je zorelo.
Kaj kliče po zaključku.
In kaj že tiho trka na naša vrata — kot seme, kot želja, kot nova verzija nas.

Tudi temu jaz včasih pravim preprosto: pospravljanje.
Notranje, ne zunanje. Tisto, o katerem sem pisala v prejšnjih zapisih — ko najdemo svoj pravi glas, ko se vrnemo k svojemu dihu in ko v svetu, ki ima vse, iščemo nekaj, kar je samo naše: mir.

Energija konca leta – odpiranje ali zapiranje?

Človek ne potrebuje astrologije, numerologije ali spiritualnih kart, da začuti, da se nekaj premika.
Dovolj je poslušati svoje telo, svoj dih, svoj notranji kompas.

A vseeno je zanimivo, kako mnogi sistemi — od starih tradicij do modernih analiz — pravijo podobno:

Da se letos nekaj zaključuje. In nekaj novega se pripravlja.

Mnogi viri govorijo o tem, da je bilo leto 2025, ki se poslavlja, leto čiščenja.
Leto odstranjevanja starih plasti, čeprav tega nismo vedno razumeli.
Leto, ko so se dvigali preživeti vzorci, ki smo se jim dolgo izogibali.
Leto, ko so se odprle rane, travme in stare bolečine — na osebnem in kolektivnem nivoju — ki so potrebovale našo pozornost.

Leto 2025, ki nas je prisililo, da se vprašamo:

Kaj me še drži na mestu, ki ga ne želim več živeti?

Pet let je minilo od prelomnega leta 2020, ko je korona z reflektorjem posvetila v naše kotičke domov in duš.
Ko smo se težko izognili samemu sebi.
Ko nas je izolacija karantene znova in znova silila v človekovo najhujšo kazen — samoto.

Ta čas je v naši notranjosti navil budilko, da je čas za spremembo.

In ravno zato leto 2026, ki prihaja, ni samo “nova številka”.

V mnogih tradicijah novo leto simbolizira:

prvi korak
nov cikel
novo poglavje
novo vprašanje, ki ga postavimo življenju
in novi odgovor, ki ga življenje pošlje nazaj

To je energija začetka. Ne zato, ker tako piše v koledarju, ampak zato, ker tako čutimo:

– da smo pripravljeni na nekaj drugačnega
– da nas vleče naprej
– da nas nekaj kliče
– da želimo izraziti več sebe, ne manj

Naj letos ne bo znova površinski začetek (“naj bo moje leto boljše”).

Možnost imaš, da se v prihajajoče leto tiho, globoko, skoraj intuitivno povabiš:

Začni.

Začni lahko z malimi, mehkimi koraki. Toda začni.
Začni z notranjim glasom, ki si ga potisnil/-a na stran.
Začni z dihanjem, ki je že dolgo na avtomatskem pilotu.
Začni z odnosom do sebe — si lahko svoj najboljši prijatelj ali prijateljica?
Začni s srčno željo, ki si jo že prevečkrat preslišal/-a.

Dovolj je “tako pač je življenje”.

Čas je, da se povzdignemo iz svoje nemoči, uporabimo svoj glas ter s svojo ljubeznijo in sočutjem gradimo pot do pristne hvaležnosti.

Začni z eno miselnostjo, enim dejanjem, enim korakom.

Leto, ki prihaja, ne temelji na ciljih.
Pravijo, da nas bo učilo o identiteti.
O tem, kdo postajamo, ko si dovolimo biti bolj pristni, bolj prisotni, bolj mi.

Kot je že Oscar Wilde rekel:
»Bodi ti, vse ostalo je že zasedeno.«

RITUAL ZA ZAKLJUČEK — OGENJ, KI NE UNIČUJE, AMPAK OSVOBODI (2.del)

Namesto milijona opravil, spiskov, planov in občutkov “moram”, te ta december povabim v nekaj veliko bolj preprostega in globokega.

Ritual, ki ga uporabljam sama in ki je pomagal tudi mojim strankam:

ritual papirja in ognja.

Ne kot magija.
Ne kot drama.
Temveč kot zavesten, telesen, čuten način, da zaključimo leto — ne le mentalno, ampak tudi energetsko.

Na dan zimskega solsticija, 21. decembra, ko je tema najdaljša in ko v sebi čutimo najmanj svetlobe, je čas, da spustimo temo iz svoje notranjosti.

Čas, ko si dovolimo globoko sprejeti in priznati, da so del nas tudi omejujoča prepričanja, nekoristni vzorci in stara čustva.
Brez sramu, brez zamer in brez pričakovanja.

Gola prisotnost.
Zaupanje v proces življenja.

To ni navodilo. To je povabilo. Tako lahko izgleda:

Naredi si nekaj minut tišine.
Sveča, kurišče ali kamin. Miza. Zvezek. Dih.

Najprej sedi. Samo sedi, s sabo.
Opazuj, kako ti telo še vedno nosi napetosti, ki jih nisi imel/-a časa občutiti med letom.

Ko se malo umiriš, vzemi list papirja.
Ne preko glave. Preko srca.

In začni pisati:

– kaj te je letos izčrpavalo,
– kaj ti je jemalo energijo,
– katera navada, vzorec ali staro čustvo te vleče nazaj,
– kaj v tebi je dozorelo do točke, da lahko rečeš: dovolj,
– kaj želiš izpustiti iz spoštovanja do sebe.

Zame je to letos strah. Globok preživitveni strah.
Včasih kot kamen v trebuhu.
Včasih kot jeza.
Včasih kot žalost brez dna.

Pridna punčka, ki vedno ugaja. Ki skrbi za druge.
In potem vprašanje:

**Kaj bo, ko povem svojo resnico?

Me bodo zapustili?
Me bodo zažgali, kot so nekoč čarovnice?**

Spomnim se časa, ko sem postala motoristka — dolgo pred tem, ko sem postala mama in začela raziskovati svojo notranjo pokrajino.
Prejemala sem veliko nasvetov, zakaj zame to ni primerno.
Moj odgovor je bil že takrat:

moja najhujša nočna mora je, da gorim.
Na motorju se mi to ne more zgoditi.

In letos sem končno razumela:
preživitveni strah ne pomeni, da nas je strah umreti.
Pomeni, da nas je strah živeti.

Življenja brez živosti pa si ne želim — ne zase in ne zate.

Zato naj se na tvoj list izlije vse, kar te še mori in teži.

Ko končaš — malo ali veliko — papir zloži.
Nežno. Zavestno.
Ni treba hiteti. Lahko ga celo okrasiš.

Kar je zapisano, je bilo del tebe.
Bogatilo je tvojo izkušnjo.
Zdaj pa ga ne potrebuješ več.

Na 21. decembra pripravi ogenj.
Poskrbi za varnost.
Naj bo sveča, kamin ali kurišče — kar koli je zate varno.

Ko pride trenutek, ko ga boš začutil/-a, položi svoj list v ogenj.

Glej, kako plamen vzame vse, kar si nosil/-a predolgo.
Glej, kako se stara zgodba spremeni v pepel.

Ni pomembno, ali verjameš v simboliko.
Pomembno je, da tvoje telo začuti zaključek.

Ker šele ko nekaj odložimo, lahko z globljim izdihom naredimo prostor za novo.

Spomnimo se diha. Spomnimo se hvaležnosti.

Ko se pepel umiri in se stara zgodba zapre, naredi nekaj dolgih izdihov.
Telesu sporočiš:

varno je, končali smo.

Nato pa v svoj zvezek zapiši:

Za kaj si letos najbolj hvaležen/-na?
Kaj si se letos naučil/-a, čeprav te je bolelo?
Izberi svojo besedo leta 2026 — vodilo, ki te bo nežno usmerjalo naprej.

Hvaležnost je mehko sidro. Vidimo, kar je bilo lepo.
Sprejemamo, tudi tisto, kar je bolelo.
In dovolimo, da nas izkušnje učijo in peljejo naprej.

KAKO POSTAVITI CILJE, KI DEJANSKO DELUJEJO (3.del)

V dneh po Božiču ali v prvih dnevih novega leta si vzemi čas, da postaviš cilje za leto 2026.

Ta del je preprost.
Temelji na veliki znanstveni študiji o novoletnih zaobljubah.

Navodilo je presenetljivo jasno:

Cilji, ki so usmerjeni k nečemu, imajo veliko večjo možnost uspeha kot cilji, ki se nečemu izogibajo.

To pomeni:

– “Ne bom več pod stresom.”
→ “Vsak dan bom naredil/-a 3 minute dihanja.”

– “Ne bom več jedla tako slabo.”
→ “Vsak dan bom dodala eno stvar, ki nahrani moje telo.”

– “Ne bom več tako stroga do sebe.”
→ “Vsak teden bom naredil/-a eno stvar, ki me resnično razveseli.”

Nevroznanost pravi:

možgani potrebujejo usmerjenost, ne prepovedi.

Prazen list za cilje leta 2026:

Izberi eno področje, ne deset.
Določi en majhen, konkreten korak.
Oblikuj ga kot “k nečemu”, ne “stran od nečesa”.
Ponovi. Ne obsojaj. Ne odnehaj.

To je to.
Spustimo, vdihnimo, zahvalimo se —
in naredimo en majhen, dober, iskren korak naprej.

Dobro nam gre. Uspelo nam bo. Nismo sami. Podpiramo se. Vsi, ki smo predani osebni rasti!

S hvaležnostjo,

Doris

The post Zaključi leto 2025! appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Kako najti mir v svetu, ki ima vse?

admin — Mon, 10 Nov 2025 10:55:46 +0000

Sedaj smo počistili omaro, zaprli vse projekte, kaj pa zdaj?

Ko svet preživi vse – in mi se še vedno borimo za mir

Predstavljajte si, da ste rojeni leta 1900, sem prebrala v eni objavi, ki me je navdihnila!
Ko dopolnite 14 let, se začne prva svetovna vojna in pri 18. konča – 22 milijonov mrtvih.
Kmalu zatem se razširi pandemija španske gripe, ki vzame več kot 50 milijonov življenj.
Pri 29 letih preživite svetovno gospodarsko krizo.
Pri 39. se začne druga svetovna vojna, ki vzame več kot 60 milijonov življenj.
Ko ste stari 64 let, se začne vietnamska vojna… in še bi lahko naštevali.

In vendar – človeštvo je preživelo.
Ljudje so znali delati skupaj, ljubiti kljub bolečini, in verjeti v življenje tudi, ko se je zdelo nemogoče.

Danes pa živimo v času, ko imamo vsega več kot kadarkoli: varnost, udobje, toplino doma, dostop do znanja, hrane, povezav.
Pa vendar — pogosto nismo zadovoljni. Zakaj?

Zakaj v obilju še vedno čutimo praznino?

Zdi se, da smo izgubili stik z bistvom.
Naši predniki so se borili za preživetje. Mi se borimo za smisel.
Oni so imeli malo, a so znali ceniti vsak trenutek. Mi imamo veliko, a pogosto ne vemo več, kaj je res dragoceno.

Resnična hvaležnost ni samo v tem, da rečemo “hvala”.
Je tudi v tem, da si priznamo: česa se moram še držati in kaj je čas, da spustim?

“Resnična hvaležnost se začne tam, kjer smo pripravljeni spustiti tisto, kar ni več naše.”

Kaj nam res manjka?

Sozvočje s sabo: Delamo in ustvarjamo, a pogosto ne v smeri, ki hrani naše srce in dušo.

(V angleščini uporabljamo izraze kot sta alignment ali attunement, ki jih je v slovenščino težko prevesti, brez da se izgubi njuno sporočilo. Beseda, ki bi jo izbrala jaz je »kalibracija«. V farmaciji kalibriramo naprave, da jih nastavimo skladno z njihovim namenom delovanja. Če niso kalibrirane, pač kažejo narobe. Tako kot tehnica, ki ima »taro«. Če je ne kalibriraš, ti pač ne pokaže prav, mar ne? Torej, ali smo »skalibirarni« s svojo notranjostjo, smislom, poslanstvom?

Opuščanje starih vzorcev: Nosimo zgodbe preteklosti, ki so nam nekoč pomagale preživeti, danes pa nas omejujejo. Ne znamo ločiti kaj je tisto, kar nam je v preteklosti res pomagalo in kaj je bilo samo nujno za preživetje. Ko slišim ljudi, ki opevajo »dobre stare čase«, se vedno vprašam kaj je tisto kar resnično pogrešajo.
Pristna hvaležnost: je naproti površne hvaležnosti. Cenimo, kar imamo, a se še vedno primerjamo in čutimo nezadostnost in nezadovoljstvo. Naša hvaležnost morda celo temelji na trpljenju drugih »da je drugim še slabše in bolj hudo« ali »poglej, ko imam več kot nekdo drug«. Pristna hvaležnost bo vedno izhajala iz nas samih. In postali bomo sami svoje sreče kovač in to srečo sejali tudi naprej drugim.
Nova oblika izzivov: Danes ne gre več za preživetje telesa, ampak za preživetje duha — potrebujemo avtentičnost, mir, povezanost. Naši izzivi niso več tako otipljivi in vidni z našimi očmi. So bolj tako kot pravi Mali princ – kdor želi videti, mora gledati s srcem.
Sproščanje tihe napetosti obilja: Imamo vse, pa čutimo, kot da nimamo nič svojega. V poplavi stvari potrebujemo čisto drugačne vzorce, ki nam pomagajo odkriti stvari, korake in dogodke, ki se čutijo prav za nas. V času pomanjkanja naših prednikov, so bili vzorci potrebni za uspešnost precej drugačni in odvijali so se počasneje. V modernem času potujejo informacije bliskovito hitro, svet se bliskovito hitro spreminja in z umetno inteligenco se ta hitrost še stopnjuje. Zato je napetosti na nek način še več. Mi pa se šele učimo, kako jo sprostiti iz našega življenja.

Čas je za zapiranje poglavij

Zato, ko pospravljamo, čistimo, zaključujemo… si dovolimo tudi ustaviti, zadihati in razmisliti. Ne samo, kaj želimo doseči, ampak tudi, kaj želimo notranje zaključiti in izpustiti:

Poglej vase:

Kateri odnosi, navade ali načini razmišljanja so izpolnili svoj namen?
Kaj lahko danes izpustiš z občutkom hvaležnosti, ne krivde?
Kje še držiš nase preteklost, ker se bojiš praznine, ki bi prišla, če jo spustiš?

Spuščanje ne pomeni izgube.
Pomeni, da naredimo prostor za mir, za dihanje, za življenje, ki nas kliče naprej.

Umetnost resnične hvaležnosti

Hvaležnost ni slepa pozitivnost.
Ni “bodi hvaležen, ker bi moral”.
Je iskren pogled: to je moje življenje – s svetlobo in sencami, z uspehi in ranljivostjo.

Ko zmoremo sprejeti oboje, takrat se rodi prava notranja moč.
Takrat razumemo, da je mir nekaj, kar ne pride od zunaj, ampak iz občutka povezanosti s seboj.

“Mir ne pride, ko je vse popolno. Pride, ko sprejmemo, da ni popolno– in kljub temu ostanemo odprti za življenje.”

Kje začeti?

Česa si želim povabiti v svoje življenje? Ko pospravimo in počistimo svoj dom ali svoja potlačena čustva pridemo do vprašanja, kaj pa naj zdaj z vsem tem prostorom in časom? Del zaključevanja je tudi odmor, pavza v kateri si dovolimo, da se eno zaključi in novo odpre! Ta korak je eden najtežjih. Smešno, a ne? Večino preseneti. Saj mislimo, da je problem v prvem delu – zaključevanju ali trenutnem stanju, pa ni. V tem odmoru, se nam namreč pojavi zavedanje, da sprememba je možna. In to je za našo notranjost, za naš živčni sistem znak nevarnosti. Ja, prav sem napisala ne-varnosti. Nihče ne mara sprememb. In popolnoma naravno je, da se na poti spremembe soočamo s temeljnimi življenjskimi vprašanji in odločitvami. Si tega res želimo? Smo si pripravljeni vzeti čas? Nekateri da, nekateri ne. Morda je celo oboje enako ok. Bodimo le iskreni do sebe in drugih!
Z dih-om.
Dih je najpreprostejši način, da se vrnemo v sedanjost. Dih nas prizemlji in pomiri živčni sistem. Tukaj bi lahko tako dolgo pisala, da sem raje ustvarila program DIH Naj pa ti povem, da so ti tehnike in znanje na voljo v tem času bliže kot kadarkoli prej!
Kaj želiš spustiti in zaključiti? Zapiši. Ena stvar. En odnos. Ena misel, ki ti ne služi več.
In ob tem dodaj: “Hvala, naučil-a si me___________. Zdaj te spuščam.”
Z zavestno hvaležnostjo.
Vsak dan zapiši tri stvari, za katere si iskreno hvaležen-a.
Ne velike – majhne. Tiste, ki ti vračajo stik z resničnim življenjem.
Z notranjo iskrenostjo.
Ne rabiš biti “pozitiven-a”. Bodi prisoten-a. To je največ.

Vabilo k novemu začetku

Če te ta zapis nagovarja ali če potrebuješ sveže poglede in rešitve na svoje izzive te vabim, da še naprej bereš moje bloge, se pridružiš mojim programom, zapisovanju dnevnika hvaležnosti ali morda mojemu individualnemu coachingu!

To smo moji prostori, kjer s sočutjem in jasnostjo čistimo staro, odpiramo prostor novemu in gradimo notranjo stabilnost.

Vabim te, da si podariš čas – ne kot obveznost, ampak kot dar sebi.

S hvaležnostjo,

Doris

The post Kako najti mir v svetu, ki ima vse? appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.

Čas JE za zaključke in čiščenje IN notranji mir

admin — Thu, 06 Nov 2025 15:39:25 +0000

Sprejmi sedanjost. Spusti preteklost. Zaupaj v prihodnost.

V tem letnem času se odpira prostor, ki nas vabi k miru, jasnosti in notranji stabilnosti.

Čutiš tudi ti željo po čiščenju? To je zaključevanje!
Narava se počasi umirja, in tudi mi smo povabljeni, da pogledamo vase — kaj v našem življenju dozoreva in kaj je pripravljeno, da se v miru zaključi?

To ni čas za hitenje. To je čas za ustavljanje, razmislek in sproščanje tistega, kar ni več živo.

Energija zaključevanja

Vsako leto se narava spomni, da mora nekaj umreti, da se lahko rodi novo. Tudi mi smo del tega cikla.
Morda čutite, da ste dosegli konec nekega obdobja — odnosa, načina delovanja, prepričanja ali življenjskega poglavja.
Ni vam treba siliti naprej. Dovolj je, da priznate: “To poglavje se izteka.”

“Ko dovolimo, da se nekaj zaključi, ne izgubljamo – osvobajamo prostor za tisto, kar nas resnično čaka.”

Ta čas vas vabi, da naredite notranjo inventuro:

Katere zgodbe, vloge ali navade vas še vedno držijo v preteklosti?
Kaj v vas kliče po sprostitvi, zaprtju, odhodu?
Kje v sebi še čutite napetost, ki prosi po izdihu?

Včasih se notranja inventura začne tudi s pospravljanjem omare, odnašanjem navlake in brisanjem prahu. Kar je popolnoma naravno. Včasih pa je ta trenutek tudi priložmnost, da se vprašamo od kdaj že imamo te nezaključene stvari po našem domu. V takšnih trenutkih združuješ zunanjo in notranjo inventuro!

Umetnost spuščanja

Spuščanje ni vedno lahko. Pogosto ga spremljajo dvomi, strah in žalost.
Toda ko nekaj izpustimo z zavedanjem in hvaležnostjo, postane to dejanje moči.

“Spuščanje ni izguba nadzora. Je zaupanje, da bo življenje poskrbelo za nas, tudi brez našega vmešavanja in bojevanja.”

Včasih je treba očistiti ne le omaro ali urnik, temveč tudi čustvene prostore – misli, obžalovanja, zamere.
Čeprav se zdi, da nič ne delamo, v resnici ustvarjamo prostor. In prostor je predpogoj za jasnost.

Hvaležnost kot most do miru

Hvaležnost ni prisiljena pozitivnost. Je preprosto zavedanje, da imamo v sebi že ogromno.
Da smo v resnici podprti – tudi takrat, ko življenje ne sledi našim pričakovanjem.

Zapišite si tri stvari, za katere ste danes hvaležni.
Ne iščite popolnosti, iščite resnico.
Ta iskrenost odpira srce in omogoča, da se spet povežete z življenjem takšnim, kot je.

Jasnost, resnica in notranja stabilnost

Ko se notranji prah poleže, pride jasnost.
Morda že veste, kateri odnosi, projekti ali vzorci so zaključeni – a si tega še ne upate priznati.
Zdaj je čas, da se postavite v svojo resnico.

Vprašajte se:

Kaj v mojem življenju ni več v skladu z mojo resnico?
Kaj me izčrpava, namesto da bi me hranilo?
Kaj je moje telo že dolgo vedelo, moj um pa ni hotel slišati?

Naj bo vaš kompas to vprašanje:

“Kaj v tem trenutku podpira moj notranji mir?”

Novo se začne, ko si dovolim zaključiti staro

Ko zaključimo poglavje z odprtim srcem, ustvarimo prostor za novo poglavje — ne kot beg, ampak kot naravni dih življenja.
To ni prisilna sprememba, ampak nežno vračanje k sebi.

Naj bo to obdobje vaš notranji ritual čiščenja:
pospravite misli, sprostite telo, odpustite preteklosti in se pomirite s sabo.

“Včasih je najbolj pogumno dejanje – pustiti stvari, da se zaključijo.”

Zaupajte procesu.
Ko spustite, kar ni več vaše, se življenje odpre.
In ko mirno zaprete vrata preteklosti, se nova vrata odprejo – sama od sebe.

Ko se nekaj zaključi, se pojavi tišina.
V tej tišini se rodi dih.
In dih prinese jasnost.

Če si želite dihati globlje, čutiti bolj polno in živeti bolj mirno, vas povabim v program “Dih, jasnost, mir” – prostor, kjer se začne novo poglavje.

Hvala ker dihate z mano, pišete hvaležnost in pogumno odstranjujete ovire in omejitve. Skupaj sočutno odpuščamo tisto, kar ni več vaše in naše.

S hvaležnostjo,

Doris

The post Čas JE za zaključke in čiščenje IN notranji mir appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.