Kako najti mir v svetu, ki ima vse?

Sedaj smo počistili omaro, zaprli vse projekte, kaj pa zdaj?

🌿 Ko svet preživi vse – in mi se še vedno borimo za mir

Predstavljajte si, da ste rojeni leta 1900, sem prebrala v eni objavi, ki me je navdihnila!
Ko dopolnite 14 let, se začne prva svetovna vojna in pri 18. konča – 22 milijonov mrtvih.
Kmalu zatem se razširi pandemija španske gripe, ki vzame več kot 50 milijonov življenj.
Pri 29 letih preživite svetovno gospodarsko krizo.
Pri 39. se začne druga svetovna vojna, ki vzame več kot 60 milijonov življenj.
Ko ste stari 64 let, se začne vietnamska vojna… in še bi lahko naštevali.

In vendar – človeštvo je preživelo.
Ljudje so znali delati skupaj, ljubiti kljub bolečini, in verjeti v življenje tudi, ko se je zdelo nemogoče.

Danes pa živimo v času, ko imamo vsega več kot kadarkoli: varnost, udobje, toplino doma, dostop do znanja, hrane, povezav.
Pa vendar — pogosto nismo zadovoljni. Zakaj?

💭 Zakaj v obilju še vedno čutimo praznino?

Zdi se, da smo izgubili stik z bistvom.
Naši predniki so se borili za preživetje. Mi se borimo za smisel.
Oni so imeli malo, a so znali ceniti vsak trenutek. Mi imamo veliko, a pogosto ne vemo več, kaj je res dragoceno.

Resnična hvaležnost ni samo v tem, da rečemo “hvala”.
Je tudi v tem, da si priznamo: česa se moram še držati in kaj je čas, da spustim?

“Resnična hvaležnost se začne tam, kjer smo pripravljeni spustiti tisto, kar ni več naše.”

🔑 Kaj nam res manjka?

• Sozvočje s sabo: Delamo in ustvarjamo, a pogosto ne v smeri, ki hrani naše srce in dušo.

(V angleščini uporabljamo izraze kot sta alignment ali attunement, ki jih je v slovenščino težko prevesti, brez da se izgubi njuno sporočilo. Beseda, ki bi jo izbrala jaz je »kalibracija«. V farmaciji kalibriramo naprave, da jih nastavimo skladno z njihovim namenom delovanja. Če niso kalibrirane, pač kažejo narobe. Tako kot tehnica, ki ima »taro«. Če je ne kalibriraš, ti pač ne pokaže prav, mar ne? Torej, ali smo »skalibirarni« s svojo notranjostjo, smislom, poslanstvom?

• Opuščanje starih vzorcev: Nosimo zgodbe preteklosti, ki so nam nekoč pomagale preživeti, danes pa nas omejujejo. Ne znamo ločiti kaj je tisto, kar nam je v preteklosti res pomagalo in kaj je bilo samo nujno za preživetje. Ko slišim ljudi, ki opevajo »dobre stare čase«, se vedno vprašam kaj je tisto kar resnično pogrešajo.
• Pristna hvaležnost: je naproti površne hvaležnosti. Cenimo, kar imamo, a se še vedno primerjamo in čutimo nezadostnost in nezadovoljstvo. Naša hvaležnost morda celo temelji na trpljenju drugih »da je drugim še slabše in bolj hudo« ali »poglej, ko imam več kot nekdo drug«. Pristna hvaležnost bo vedno izhajala iz nas samih. In postali bomo sami svoje sreče kovač in to srečo sejali tudi naprej drugim.
• Nova oblika izzivov: Danes ne gre več za preživetje telesa, ampak za preživetje duha — potrebujemo avtentičnost, mir, povezanost. Naši izzivi niso več tako otipljivi in vidni z našimi očmi. So bolj tako kot pravi Mali princ – kdor želi videti, mora gledati s srcem.
• Sproščanje tihe napetosti obilja: Imamo vse, pa čutimo, kot da nimamo nič svojega. V poplavi stvari potrebujemo čisto drugačne vzorce, ki nam pomagajo odkriti stvari, korake in dogodke, ki se čutijo prav za nas. V času pomanjkanja naših prednikov, so bili vzorci potrebni za uspešnost precej drugačni in odvijali so se počasneje. V modernem času potujejo informacije bliskovito hitro, svet se bliskovito hitro spreminja in z umetno inteligenco se ta hitrost še stopnjuje. Zato je napetosti na nek način še več. Mi pa se šele učimo, kako jo sprostiti iz našega življenja.

🌙 Čas je za zapiranje poglavij

Zato, ko pospravljamo, čistimo, zaključujemo… si dovolimo tudi ustaviti, zadihati in razmisliti. Ne samo, kaj želimo doseči, ampak tudi, kaj želimo notranje zaključiti in izpustiti:

Poglej vase:

• Kateri odnosi, navade ali načini razmišljanja so izpolnili svoj namen?
• Kaj lahko danes izpustiš z občutkom hvaležnosti, ne krivde?
• Kje še držiš nase preteklost, ker se bojiš praznine, ki bi prišla, če jo spustiš?

Spuščanje ne pomeni izgube.
Pomeni, da naredimo prostor za mir, za dihanje, za življenje, ki nas kliče naprej.

🌺 Umetnost resnične hvaležnosti

Hvaležnost ni slepa pozitivnost.
Ni “bodi hvaležen, ker bi moral”.
Je iskren pogled: to je moje življenje – s svetlobo in sencami, z uspehi in ranljivostjo.

Ko zmoremo sprejeti oboje, takrat se rodi prava notranja moč.
Takrat razumemo, da je mir nekaj, kar ne pride od zunaj, ampak iz občutka povezanosti s seboj.

“Mir ne pride, ko je vse popolno. Pride, ko sprejmemo, da ni popolno– in kljub temu ostanemo odprti za življenje.”

🌾 Kje začeti?

1. Česa si želim povabiti v svoje življenje? Ko pospravimo in počistimo svoj dom ali svoja potlačena čustva pridemo do vprašanja, kaj pa naj zdaj z vsem tem prostorom in časom? Del zaključevanja je tudi odmor, pavza v kateri si dovolimo, da se eno zaključi in novo odpre! Ta korak je eden najtežjih. Smešno, a ne? Večino preseneti. Saj mislimo, da je problem v prvem delu – zaključevanju ali trenutnem stanju, pa ni. V tem odmoru, se nam namreč pojavi zavedanje, da sprememba je možna. In to je za našo notranjost, za naš živčni sistem znak nevarnosti. Ja, prav sem napisala ne-varnosti. Nihče ne mara sprememb. In popolnoma naravno je, da se na poti spremembe soočamo s temeljnimi življenjskimi vprašanji in odločitvami.  Si tega res želimo? Smo si pripravljeni vzeti čas? Nekateri da, nekateri ne. Morda je celo oboje enako ok. Bodimo le iskreni do sebe in drugih!
2. Z dih-om.
   Dih je najpreprostejši način, da se vrnemo v sedanjost. Dih nas prizemlji in pomiri živčni sistem. Tukaj bi lahko tako dolgo pisala, da sem raje ustvarila program DIH 😊 Naj pa ti povem, da so ti tehnike in znanje na voljo v tem času bliže kot kadarkoli prej!
3. Kaj želiš spustiti in zaključiti? Zapiši. Ena stvar. En odnos. Ena misel, ki ti ne služi več.
   In ob tem dodaj: “Hvala, naučil-a si me___________. Zdaj te spuščam.”
4. Z zavestno hvaležnostjo.
   Vsak dan zapiši tri stvari, za katere si iskreno hvaležen-a.
   Ne velike – majhne. Tiste, ki ti vračajo stik z resničnim življenjem.
5. Z notranjo iskrenostjo.
   Ne rabiš biti “pozitiven-a”. Bodi prisoten-a. To je največ.

🌟 Vabilo k novemu začetku

Če te ta zapis nagovarja ali če potrebuješ sveže poglede in rešitve na svoje izzive te vabim, da še naprej bereš moje bloge, se pridružiš mojim programom, zapisovanju dnevnika hvaležnosti ali morda mojemu individualnemu coachingu!

To smo moji prostori, kjer s sočutjem in jasnostjo čistimo staro, odpiramo prostor novemu in gradimo notranjo stabilnost.

Vabim te, da si podariš čas – ne kot obveznost, ampak kot dar sebi.

S hvaležnostjo,

Doris