Moja zgodba: Kako me je dih našel

Morda te bo presenetilo, a z dihanjem sem se začela
ukvarjati že kot otrok. Pri petih letih so mi diagnosticirali astmo.

Spominjam se noči, ko sem sanjala, da sem v sobi, polni
balonov, ki so se napihovali, dokler me niso pritisnili ob steno in mi vzeli
ves zrak. Ta občutek ujetosti, strahu, pomanjkanja prostora – me je spremljal
leta.

Astmo so zdravili s kortikosteroidi in bronhodilatatorji,
vse do mojih študentskih let. Potem pa sem se odločila, da hočem drugače.
Začela sem raziskovati prehrano, več sem bila v naravi, a odločilna prelomnica
je prišla pred mojo prvo nosečnostjo.

Zdravniki so mi svetovali, naj ostanem na zdravilih, a jaz
sem želela svojemu telesu dati priložnost, da najde svojo moč. Takrat sem
začela iskati druge poti. Najprej sem raziskovala tehnike sproščanja, a dihanju
se nisem upala približati – vsakič, ko sem se hotela povezati z dihom, me je
zajela panika.

A dih me ni izpustil. Po obeh nosečnostih so se težave z
dihanjem še vračale, dokler nisem končno zbrala poguma in se začela izobraževati. Na začetku se mi je zdelo vse smešno, prepočasno, neprijetno. A hkrati sem se v dih zaljubila. Rodimo se takrat – ko zadihamo. Nadaljevala sem z radovednostjo in sočutjem. In na koncu s hvaležnostjo. 

Danes je dih moj kompas. Ko sem zaskrbljena, mi pokaže pot
do miru. Ko sem napeta, me povabi, da se sprostim. Ko sem vesela, mi pomaga občutek še poglobiti. Dih me povezuje z življenjem – in s sabo.

Že več kot pet let ne potrebujem zdravil za astmo. Diham s
polnimi pljuči. Diham z zaupanjem. In to želim deliti tudi s tabo – da se lahko
tudi ti vrneš k svojemu telesu, k sebi, k svojemu občutku varnosti in notranje
moči.