Tako izgledam jaz, ko me moj mož ne razume

Tole sporočilo je namenjeno vsem moškim, ki mislijo, da razumejo – da preverijo, če je temu res tako. In vsem ženskam, ki tako kot jaz včasih pop****, ker bi bil že res čas, da nas naši dragi razumejo. Do pravega razumevanja v odnosu pridemo šele, ko se srečamo na treh nivojih – miselnem (glede informacij in podatkov), čustvenem (glede občutkov, ki jih doživljamo) in telesnem (saj ima tudi telo svojo modrost).

Fotografija je z letošnjega potovanja po Kanadi! O njem bom morda še kaj napisala v prihodnjih mesecih, saj je bilo res čudovito – polno znamenitosti, druženja s prijatelji, nove hrane, navad in novih prijateljstev. Si sploh lahko želiš še kaj več? Po vseh letih osebne rasti si drznem reči, da je »triggerjev« v mojem življenju že zelo malo. A največji in najlepši živijo prav z mano – moj mož in najini hčerki. Oni še vedno znajo pritisniti na mojo Ahilovo peto. In tako je bilo tudi tisti lep sončen dan po sprehodu v Withrow Parku, v Torontu. 

Verjetno mu je dolgo dopustniško potovanje pomagalo, da je tokrat ostal miren in ga moj izbruh jeze ni potegnil v moj čustveni vihar. Namesto tega je ta trenutek celo ujel na fotografijo. Izgledam kot grizli v napadu… ah ja, živčni sistem v čistem boju.

Dejstvo je, da moški in ženske svet dojemamo drugače – po vrednotah, doživljanju, postavljanju prioritet in pristopu do izzivov in ciljev. Smo podobni, a različni, in prav zato se lahko dopolnjujemo. Kot jin in jang, kjer je v vsakem tudi del drugega.

Moški so običajno bolj racionalni, ženske pa bolj čustvene. A čustva brez kančka razuma so kaos, razum brez čustev pa led.

Prav tu se z mojim dragim največkrat zapleteva. Ko sva se spoznala, sva bila oba precej racionalna – razmišljujoča »prava« homo sapiensa, vsak s svojo naravoslovno fakulteto, ki še dodatno izostri analitične in strateške možgane. Z rojstvom hčerk pa se je zame vse spremenilo. Postala sem prava mama medvedka – in na to sem ponosna.

Si predstavljate, da bi mami medvedki po porodu njenega medvedka vzeli in ga stehtali, ona pa bi se samo smehljala in kimala? Boj bi bil v tem primeru pričakovan. Telesnost, čustvenost in povezanost z naravo so velik del naše človeškosti, a smo jih skozi zgodovino pridno potiskali stran, slavili razum in napredek, hkrati pa nagrajevali odtujenost od telesa in čustev.

In tega moj Marko ni razumel. Tudi ko sem sama ugotovila, da potlačevanje čustev vodi v bolezen, je bila zanj to znanstvena fantastika. Ga razumem? Danes ja. Takrat ne. In tudi njemu nisem zamerila, saj je bilo še meni težko verjeti. Ko so se pri hčerkah začele zdravstvene težave, sem prvič pomislila: “Saj nimam več kaj izgubiti.” Zdelo se mi je, da ima Marko pri sprejemanju čustev isti izziv kot jaz.

Pogosto se name obrnejo ženske, ki se počutijo neslišane in nerazumljene. Sprašujejo me, kako partnerju to dopovedati. Ah, ta pot je res trnova – zahteva ogromno sočutja, ljubezni, potrpežljivosti in vztrajnosti. Boj se redko konča dobro; beg pa nas samo še bolj oddalji.

Zato sem danes vprašala Markota, kaj bi on rekel moškim, ki še vedno živijo v varnem zavetju racionalnega sveta – zakaj sploh vstopiti v čustveni svet? Njegov odgovor je bil povsem drugačen, kot sem pričakovala.

Spomnila sem se najinega sprehoda leta 2020 po jesenskih poljih v Savinjski dolini. Ne morem verjeti, da je že pet let od takrat. Bila sem obupana, saj sem čutila, da se brez velike spremembe v našem čustvovanju alergije hčerk ne bodo izboljšale. Spraševala sem sebe in njega, kako naprej, če on tega ne razume. Tega ne zmorem sama. Hčerki potrebujeta dva prisotna, čustveno uglašena starša.

Poslušal me je in spraševal, kaj to pomeni za naju. Nisem imela odgovora. Oba je bilo strah – stopala sva v neznan svet, ki ga nobeden od naju ni poznal. In danes, pet let kasneje, sem pričakovala, da bo naštel vsaj tri dobre stvari, ki jih je odnesel iz tega obdobja. 

On pa sporoča moškim: »Ko se čustvena ura oglasi, se je ne da ustavit.«

Na to nimam odgovora. Upam, da to razumete, moški, ki berete. Kakor jaz razumem ta njegov stavek je, da so čustva bolj dejstvo, kot izbira. So del naše biologije in psihologije, ki se ji lahko trudimo izogibati, a slej kot prej nas bo dohitela.

Ženske, ki ste v podobnih situacijah – sočustvujem z vami. Del naše medgeneracijske travme je, da smo morale za preživetje kimati in pogosto skrivati svojo ženstvenost ali čustvenost. Čustva so bila pač za šibke.

A pogosto odgovor pride skozi otroke. Tokrat je k nama prišel v obliki pesmi Foksnerjev, ki sta jo hčerki nekje pobrali:

Nejsm vejdu, de t’ muorem rože nos’t,

nejsm vejdu, de je l’bezn trejba pros’t.

Jest bedak s’m mislu, de je dost, če rad te ‘mam,

če t’ na ušesu kdaj povem, de nočem ljažat sam.

 Nejsm vejdu, de t’ muorem montl kup’t,

kilo jabuk za v’čerjo t’ olup’t.

Jest s’m siromak v’rjel, de muja boš za skuz’,

če zv’čer se h tjab’ bom stisnu in te kušnu bom na nus.

Marko pravi, da res ni vedu. Smešno pa je, da tudi ko mu razložim – še vedno ne razume. In v zadnjem letu sva prišla do spoznanja, da včasih res še vedno ne razume – in da tudi jaz ne razumem njega. Sva kot v zgodbi o slonu – eden stoji pri glavi, drugi pri repu, in oba trdita, da imata prav. A danes se znava ob tem že nasmejati, si priznati najine navzkrižja in se pri njih ustaviti. Tudi na čustveni ravni. Radovedno raziskovanje, brez obsojanja, naju povezuje in vodi v novo različico sebe in naju. Takšno, ki je bolj pristna, bolj naravna – in manj naporna. Razen, ko se razpočim kot na tejle sliki…

Da se naše zgodba ne bodo razpletle kot pesem Foksnerjev, vedite, dragi moški, da

izgovor »nejsm vejdu« pri sodobnih, opolnomočenih, zavestnih in čudovitih ženskah ne deluje več. Ne, ne v času, ko ima ChatGPT odgovore na skoraj vsa vprašanja – tudi čustvena. A ChatGPT ne more prenesti podatkov v prakso, da bi podatki postali naše znanje. In ta prenos je včasih težji, kot si mislimo. Ker nas pelje iz cone udobja. A prav tam se začnejo sanje.

Če si jih dovolimo sanjati. Partnerstvo je najlepša stvar, ki jo lahko v življenju delimo.

In kaj se je zgodilo v parku v Kanadi? Ni več pomembno. Pomembno je, da je bila moja jeza slišana in razumljena – in da smo čez deset minut spet hodili naprej, z roko v roki. Sta tudi vidva pripravljena povabiti vsa čustva v svoj odnos?

Nama je na tej poti pomagala tehnika srčne komunikacije, ki jo individualno učim tudi pare, ki si želijo več povezanosti in sočutnega razumevanja.
Hvaležna sem, da nas bosta 8. novembra obiskala Laci in Judit, ko bomo skupaj izvedli integracijsko delavnico za pare, ki bo na igriv in sproščen način premikala naše notranje zidove do več povezanosti.

Za več informacij mi piši na e-mail.

Predvsem pa, imejte se radi! Skupaj boste zmogli, saj se ljudje celimo le v odnosih.

S hvaležnostjo,

Doris