Paradoks boja za zmago: kje je zaupanje 🌱

Ni vsak, s katerim se boriš,

tvoj sovražnik.

In ni vsak, ki ti pomaga,

tvoj prijatelj.

– Mike Tyson

Ključna sporočila

• Naš naravni način delovanja ni boj, ampak zaupanje. Boj nastopi šele takrat, ko se ne počutimo varne.
• Tudi ko se moramo postaviti zase, je dobro vedeti, da ima boj lahko svoje skrite posledice in vplive na naše telo in odnose.
• Ljudje smo ustvarjeni za zaupanje. Prav zaupanje krepi naše zdravje, dobro počutje in občutek povezanosti, ki nam pomaga preživeti in uspevati.

Paradoks boja za zmago: kje je zaupanje 🌱

Živimo v kulturi, ki poveličuje boj. Premnogi politiki nas motivirajo z besedami kot »Ko se borimo, zmagamo!« Športniki so hvaljeni, ker se »prebijajo skozi« bolečino in strah. Vodilo v zdravstvu je – »premagajmo bolezen«! Vodje in direktorji govorijo o tekmovalnosti, zmagovanju, včasih za vsako ceno.

A tukaj se skriva paradoks: boj ni naše naravno in zdravo stanje. Naša telesa niso ustvarjena za to, da bi bila nenehno v obrambi. Boj, zaščita in branjenje se pojavijo samo takrat, ko se ne počutimo varne. In ko predolgo ostanemo v tem stanju, to načne naše zdravje, odnose in celo našo sposobnost jasnega razmišljanja.

Ljudje, kot socialna bitja smo ustvarjeni za nekaj drugega — za zaupanje.

Zaupanje ni le lepa ideja, ampak biološka nuja. Ko se počutimo varne in povezane, se naše telo prestavi v stanje, ki podpira empatijo, sočutje, ustvarjalnost, reševanje problemov, iskanje rešitev in sodelovanje. Skozi zaupanje se uravnavamo drug z drugim, ustvarjamo skupaj in gradimo skupnosti, v katerih lahko vsi uspevamo.

Seveda, včasih je boj potreben — da zaščitimo svoje pravice, branimo pravičnost ali stojimo ob strani drugim. A če boj postane naš privzeti način življenja, izgubimo stik sami s sabo in z drugimi.

Ko sama zavestno usmerjam pogled okoli sebe in v sebe, opažam, da živimo v družbi boja. Otroci se že v osnovni šoli borijo za šolske ocene, NPZ rezultate in dosežke na tekmovanjih, da se bodo lahko vpisali na izbrano srednjo šolo. In to čeprav še sploh ne vedo, kam se bodo vpisali! Tudi sama se spomnim tega nevidnega pritiska, boja za ocene, še naprej v srednji šoli in faksu. Boj se nato iz učilnic prestavi v službo, kjer se Slovenci tradicionalno »borimo za svoj kruh«, se borimo s sistemom, kjer učitelji in zdravniki pogosto nimajo niti časa za odmor za malico, povprečni delavnik pa krepko preseže 40 ur na teden. Lahko bi nadaljevala in nadaljevala, a mislim, da imam prav, ko rečem, da boj je naš privzgojeni način življenja.

Kot družba pa smo tako žal izgubili sposobnost poslušanja, razumevanja različnih pogledov in sočutja.

Morda pa gre tudi drugače. Morda danes potrebujemo drugačno sporočilo: ne toliko o tem, kako se boriti še močneje, ampak o tem, kako ustvarjati varnost in ponovno graditi zaupanje. Ko zaupamo — sebi in drugim — se nekaj spremeni. Premaknemo se iz strahu v povezovanje, iz obrambe v sodelovanje, iz preživetja v rast.

👉 Nov moto, ki nas lahko vodi naprej, bi bil: »Ko si zaupamo, vsi zmagamo.«

Ko razumemo, da boj ni naše naravno stanje in da naše telo hrepeni po varnosti, zaupanju in povezovanju, lahko izberemo drugačno pot. Pot zaupanja, najprej vase, svoje telo, svoje sposobnosti in nato v druge. Vprašaj se kako lahko ti najdeš pot do zaupanj?

Dih je eden izmed preprostih načinov, ki nam pomaga, da pomirimo svoj živčni sistem, ustvarimo občutek varnosti in ponovno odkrijemo moč zaupanja. Lahko ga odkriješ preko mojih spletnih programov ali individualnih coachingih.

Če si se pripravljen-a manj boriti in več zaupati – te vabim, da se pridružiš.

S hvaležnostjo, Doris