Travma je nevidna sila o kateri se lahko veliko naučimo

Danes se veliko piše, bere in govori o travmah in duševnih boleznih. Gre za težke in neprijetne izraze, ki v ljudeh prebudijo občutek nelagodja in pogosto poženejo strah v kosti. Ni jih lahko opisati, prepoznati in razumeti, čeprav v pomembni meri krojijo naš vsakdan. Ravno zato so našle svoje mesto v našem vsakdanjem izrazoslovju.

Pogosto skušamo v preteklosti najti razloge in odgovore za dogajanje v sedanjosti z namenom, da bi lahko s pravočasnim ukrepanjem vplivali na prihodnost.

Čeprav si včasih tudi želimo, preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa z razumevanjem in drugačnim postopanjem v sedanjosti, vplivamo na prihodnost.

Celoten članek lahko prebereš na domžalcu: https://domzalec.si/display/travma-je-nevidna-sila-o-kateri-se-lahko-veliko-naucimo/

Tukaj pa delim še INTERVJU z mano:

V Gaborjevih programih se izobražujete že dobre štiri leta. Kaj Vas je pritegnilo in nagovorilo v tej meri, da danes tudi sami izvajate srečanja in delavnice v »duhu« Gaborjeve metode?

Na pot raziskovanja travm me je sprva popeljala moja radovednost in iskanje vzrokov za moje in hčerine alergije. Enostavno se kot magistra farmacije nisem mogla zadovoljiti s pomočjo priznane medicine, ki je bila le deloma uspešna. Ko sem s pomočjo Gaborjeve metode začela celiti svoje telo sem ugotovila, da sem pred izbiro. Ali nadaljujem uspešno kariero v farmacevtski industriji ali se podam na samostojno pot. Klic mojega srca, ki me vodi k nudenju pomoči ljudem, je bil glasnejši. V meni je naraslo zaupanje, da je možno ustvariti drugačno, bolj sočutno in zdravo družbo, kar vidimo tudi v filmu Modrost travme. To upanje in zaupanje me vodi naprej.

Travma in duševne bolezni so besede, ki se jih, roko na srce, marsikdo boji. Verjetno povsem upravičeno, kajti ni jih tako zelo lahko opisati, še težje jih je prepoznat, najtežje pa se je z njimi soočit, jih razumet in v določeni meri tudi sprejet.

Travma v nas zbudi en nemir, strah ter vprašanja, »kaj naj z njo«, mar ne? Bom razložila zakaj. Včasih vemo za travmatične dogodke v našem življenju ali pa mislimo, da smo eni izmed tistih srečnežev, ki so imeli srečno otroštvo. Mislimo lahko, da travmo povzročijo slabe stvari, ki se zgodijo ljudem. In to res slabe stvari – vojne, umori, nasilje, spolno nasilje…

A od Dr. Gaborja Matéa se naučimo, da se travme zgodijo nam vsem.

S tem »priznanjem travme« pride tudi nemoč, strah. Kaj pa lahko sploh naredim? Preteklosti se ne da spremeniti, zakaj bi se z njo sploh ukvarjali? Na vse dogodke okoli nas res ne moremo vplivati. Vendar travma v resnici ni to, kar se zgodi zunaj nas, ampak tisto, kar se kot posledica dogodka zgodi znotraj nas. To bistvo razumevanja travme nam lepo in jasno ponazori film. Stiska, bolečina, nemir, tesnoba, jeza, nespečnost, sram znotraj nas, je nekaj, kar smo vsi v preteklosti potlačili. Naša nemoč je bila resnična. In resnična nemoč ostaja dokler se ne naučimo biti s potlačeno bolečino in čustvi.

Preteklosti res ne moremo spremeniti, vsi pa se lahko naučimo, kako biti z bolečino. Te moči nam nihče ne more odvzeti. Se pa morda ne zavedamo, da to moč imamo, ker se v otroštvu nismo naučili kako čustveno sprejeti in razumeti travmatične dogodke in druge neprijetne stvari v življenju.

Gabor Maté in Doris Polak Kuder

Film »MODROST TRAVME« odpira prostor bolj optimističnemu pogledu, saj v njem dr. Maté ponuja novo vizijo. Ozaveščeno družbo, ki se  trudi razumeti vzroke, kateri pri ranjenem človeku sprožijo zaskrbljujoče vedenje in bolezni. Kaže nam pot do individualne in kolektivne ozdravitve.

Nosimo poln nahrbtnik bolečine, ki ni bila nikoli slišana. Individualno in kolektivno. Manjka nam spodbud, ki bi nam pomagale deliti in pripovedovati o svoji bolečini, manjka nam sposobnosti, da bi držali prostor in bili priča za najgloblje bolečine drug drugega.

Film kaže vizijo o družbi, ki je navdihnila tudi mene. Vizijo o družbi, ki lahko prizna resnico o sramu in bolečini, da naše potrebe niso bile zadovoljene. Resnico o tem sramu in bolečini, ki tiho živita povsod okrog nas. Travma ne more biti vedno premagana, popravljena, razrešena. Lahko pa je vedno slišana, sprejeta ter ljubeče objeta.

Prepričana sem, da ste si film ogledali že nekajkrat. Prav tako verjamem, da je bil ne glede na številne ponovitve, vsak ogled drugačen. Kaj Vas je najbolj fasciniralo?

Navdušuje me in hvaležna sem za velik odziv ljudi, ki jih travma zanima. Zame je to znak, da si vsi želimo bolje živeti in smo zato pripravljeni tudi pokukati v svojo travmo.

Film je res bogat z vsebino (odvisnosti, nasilje, brezdomstvo, bolezni, psihadeliki, starševstvo, uspešnost, medgeneracijske travme), zato vidim, da se ljudje odločijo za ogled tudi večkrat.

Osebno me vedno znova navduši Gaborjeva osebna zgodba otroštva in partnerstva, ki je tudi predstavljena v filmu. Tukaj so še deli filma, ki se navezujejo na razvoj bolezni. Nepredelane travme iz otroštva namreč vplivajo tudi na razvoj bolezni v odrasli dobi in to je tisto zavedanje, ki menim, da nam manjka v sodobni medicini.

Kaj bi želeli sporočiti vsem, ki premišljujejo in morebiti še zbirajo pogum za obisk srečanja? Čeprav se danes o travmi in duševnem zdravju vse več piše, govori in bere, je občutek sramu in stigme marsikje še precej prisoten.

Rekla bi jim, naj pridejo zaradi sebe. Približno polovica obiskovalcev pride na moje dogodke »sama«, brez prijateljev ali partnerja. Edini način, da se soočimo s to stigmo je namreč ta, da pridemo in spoznamo, koliko se o tem že govori. Da nismo sami in da obstaja tudi pot iz travme. Film si je ogledalo že več kot 10 milijonov ljudi, v 230 regijah in državah sveta, veliko zanimanje zanj pa je tudi v Sloveniji. Morda je ravno ogled filma »MODROST TRAVME« in obisk delavnice tisti kanček sočutja, ki ga lahko zdaj podarimo sebi in najdemo kakšen odgovor na vprašanja, ki nas pestijo.

Za obveščanje o predvajanju filma se javi tukaj: https://forms.gle/Pdeuotwr31aTY93P7

Deli:

Facebook
Twitter
LinkedIn
WhatsApp

Hvala za prijavo na novičke!

Srečaj se z nami v živo

Želiš biti na tekočem? Prijavi se na naše novičke.