Danes smo na našem sprehodu šli mimo češnje pri kateri smo se ustavili prejšnji teden. Danes zgleda povsem drugače.

Če je bila prejšnji teden vir navdiha, energije, življenja, veselja, vesolja, ljubezni, kar puhteli smo. Je bila danes žalostna, siva, rjava, brez življenja, vedoč, da letos ne bo dajala okusnih sadežev.

A vendar bo naslednje leto ponovno zacvetela. Pozeba ne bo prav nič vplivala na njene korenine in njeno željo, da zopet zacveti v vsej svoji dišeči in vabeči lepoti.

In ti, si posedel-a v njeni cvetoči senci, si se posončil-a v njenem buhtečem življenju? In danes se ne moreš več. In letos ne bo dišečih češenj, šele naslednje leto te bodo zopet razvajale… Boli?

Naj te češnja uči. Ni čudno, da je na Japonskem opazovanje češenj tako popularno in brezčasno. Njihova lepota je presunljiva in res veliko se lahko naučimo. Le malo bodimo radovedni.

Včeraj nisi posedel-a pod cvetočo češnjo in danes ne moreš več. Kolikokrat se ti v življenju zgodi, da greš mimo trenutka, ki je lep, navdihujoč in brezčasen?

Ko pa si dovoliš, da si vzameš čas, morda ta možnost ni več na voljo. Je morda to trenutek, ko otroci odrastejo. Je morda to trenutek, ko se za vedno zapro oči ali preprosto, ko prežet z vsakdanjimi skrbmi, nisi tisto, kar resnično si?

Ne bodi prestrog-a s sabo. Bodi radoveden/radovedna, uči se. Vsako leto pride nova pomlad. Kaj lahko narediš danes, da se boš naslednje leto naužil-a cvetočih češnjevih listov?

The post Češnja in pozeba appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.