V naši družini smo bralci. Z možem sva na začetku najine skupne poti sanjala, kako bova imela sobico knjižnico, ki bo od vrha do tal zapolnjena s knjigami, na sredini pa tisti starinski baročni naslonjač, v katerega se boš potopil in odpotoval med morje črk, pik in vejic.

Knjig imamo res veliko, tudi naslonjač, vendar vse skupaj bolj spominja na računalniško sobo v izrednih razmerah, kot pa na kotiček s knjigami. No, še je upanje.

Ampak zakaj pravzaprav beremo? Zakaj ti bereš? Mi beremo, ker raziskujemo. Včasih je to svet okoli nas – živali, narava, telo, kraji, ki bi jih radi obiskali, hrana, ki bi jo radi okusili. Včasih, je to svet znotraj nas – kaj nas je pripeljalo tukaj kjer smo, kdo sploh smo, kako naš notranji svet sploh deluje in zakaj za vraga smo včasih tako zmedeni. Včasih z branjem iščemo rešitve in nove možnosti, včasih pa samo dramimo svojo domišljijo in fantazijo.

Sem hvaležna za knjige? Neizmerno. V pogovoru s hčerama vedno izvem kaj novega. Seveda smo Ledeno kraljestvo 2 prebrali že vsaj tridesetkrat, in prejšnji teden mi reče velika Bučka, stara 6 let: veš mami, sigurno bo še tretji del, ker Ana tudi sliši glas, ki jo kliče. O, kateri glas nas kliče.

In tako, drobec za drobcem v knjigah pravzaprav najdemo sebe, navdih, da se vidimo, čutimo in polno zaživimo. Enako želim tudi tebi!

Radovedni pa smo… katera knjiga pa je tebi v navdih?

The post Najmanjša knjiga appeared first on Kozarček hvaležnosti z Doris.